ZVIN GLEŽNJA – ZAKAJ PRIDE DO ZVINA IN PREVENTIVA ?

Zvin gležnja (predvsem lateralni zvin) je najpogostejša poškodba med športniki1.

Prav tako je prevalenca poškodbe zelo visoka pri splošni populaciji. Čeprav gre za eno izmed pogostejših in nam vsem znanih poškodb pa je prepogosto slabo obravnavana. V članku vam predstavljamo nekaj najpogostejših dejavnikov tveganja za zvin gležnja, prav tako pa poudarjamo pomen primarne in sekundarne preventive. Zvin gležnja namreč ni enostavna poškodba, ki “mine”, ampak gre za poškodbo kjer je celosten pristop ključen pri obravnavi.

MEHANIZEM IN STOPNJE POŠKODBE

Najpogostejša poškodba gležnja je poškodba lateralnih struktur (vezi). Do te poškodbe pride ob prekomerni sili, kadar je gleženj v položaju inverzije in plantarne fleksije. Več o različnih vrstah zvina si lahko preberete v našem prejšnjem članku “Zvin gležnja”. Preprečevanje poškodb za dolgoročno zdravje”.

Najpogostejši mehanizmi, ki privedejo do poškodbe gležnja vključujejo2:

doskoke,
nerodne pristanke,
stopanje na stopalo druge osebe
tek (ko je obremenitev na peto povečana),
prekomerno obremenitev (zunanjo silo), ko je gleženj v statičnem položaju.

Pri različnih gibih lahko torej pride do neustrezne sile, zaradi katere se vezi prekomerno raztegnejo ali pa se v hujših primerih celo natrgajo. Pojavita se bolečina in oteklina, ki sta odvisni od stopnje poškodbe.

V osnovi lahko zvin gležnja glede na resnost poškodbe delimo na tri stopnje3:

Zvin prve stopnje: gre za najbolj blago obliko poškodbe, pri kateri pride do mikroskopskih poškodb vezi in lahko tudi do manjše otekline. Moč vezi se običajno povrne po nekaj tednih, kar omogoča vrnitev običajne funkcije.
Zvin druge stopnje: tu gre za resnejše poškodbe, pri katerih pride do delnega natrganja vezi in nestabilnosti sklepa. Običajno sta prisotni oteklina in občutljivost na dotik.

Zvin tretje stopnje: to je najbolj resna oblika poškodbe, pri kateri pride do popolnega pretrtganja vezi.

DEJAVNIKI TVEGANJA

Zvin gležnja je pogost tako pri špotnikih, kot pri splošni populaciji, na pojav poškodbe pa lahko v različni meri prispevajo dejavniki tveganja.

Zunanji dejavniki3 tveganja so okoljski pogoji, ki povečajo tveganje za poškodbo. Ti vključujejo:

Teren: Neraven ali spolzek teren znatno vpliva na varnost. Nedavne raziskave so na primer ugotovile, da se tveganje za zvin gležnja pri nogometu povečuje, če se igra na naravni travi.
Vrsta športa: Največje tveganje za poškodbe gležnja se pojavlja pri dvoranskih športih, predvsem pri košarki in odbojki, pa tudi pri plezanju.
Obutev: Nepravilna ali neustrezna obutev lahko poveča tveganje za poškodbe. Tveganje se še posebej povečuje pri nošenju visokih pet.
Utrujenost: Utrujenost lahko vodi do nepravilnih gibov in zakasnelih mišičnih odzivov, kar povečuje možnost poškodbe.

Notranji dejavniki3 tveganja se nanašajo na posameznika in vključujejo:

Spol: Raziskave kažejo, da imajo ženske večje tveganje za lateralni zvin gležnja.
Telesna višina: Višji posamezniki so izpostavljeni večjemu tveganju za poškodbo.
Indeks telesne mase (ITM): Zanimivo je, da nedavne raziskave kažejo, da imajo tisti z nižjim ITM večje tveganje za zvin gležnja.
Pretekle poškodbe: Prejšnje poškodbe so najpogostejši in najpomembnejši dejavnik tveganja. Osebe, ki so doživele zvin gležnja, imajo dvakrat večjo možnost ponovnega zvina v naslednjem letu.
Propriocepcija in ravnotežje: Slabša propriocepcija in ravnotežje povečujeta tveganje za poškodbe. Če je izid testa ravnotežja na eni nogi (“Single leg balance test”) pri špotnikih nezadosten, to pomeni večje tveganje za poškodbo.
Gibljivost dorzalne fleksije stopala: Zmanjšana gibljivost v tem predelu lahko poveča tveganje za poškodbe.

Ostali dejavniki: Zmanjšana moč mišic stopala in meč, slabša koordinacija ter slabša srčno-žilna vzdržljivost prav tako prispevajo k večjemu tveganju za poškodbe gležnja.

Ali je zvin gležnja res lažja poškodba?

Samo polovica oseb pri lateralnem zvinu gležnja poišče zdravstveno pomoč. Pa je to res priporočljivo?

Zvin gležnja ni zgolj enostavna poškodba, temveč stanje, ki zahteva skrbno obravnavo in ustrezen pristop. Čeprav se simptomi pogosto hitro umirijo, do 70% prizadetih posameznikov razvije dolgoročne simptome, ki povzročajo funkcionalne omejitve1. Med najpogostejše omejitve spadajo:

zvračanje gležnja
subjektivni občutek nestabilnosti
bolečina, ki vztraja
ponovna poškodba

Vsi ti simptomi lahko dolgoročno vodijo do kronične nestabilnosti gležnja.

pri mehanski nestabilnosti gre za ohlapnost pasivnih stabilizatorjev

pri funkcionalni nestabilnosti pa gre za občutek nestabilnosti zaradi slabega delovanja dinamičnih stabilizatorjev in slabe propriocepcije

Poleg tega se pri 89% poškodb gležnja pojavijo osteohondralne lezije. Če se lezije pojavijo skupaj s kronično nestabilnostjo gležnja se lahko pri teh posameznikih kasneje razvije osteoartritis1.

Če se poškodbe gležnja ne lotite tako kot je treba, povečate tveganje za nestabilnost gležnja in lahko tudi za osteoartritis. Ravno pri poškodbi gležnja pride do tega, da mnogokrat ljudje čakajo da mine, kar pogosto ni najboljša izbira.

Pomembno je, da se poškodba gležnja obravnava z enako resnostjo kot druge mišično-skeletne poškodbe. Nepravilna obravnava gležnja lahko privede do slabšega senzomotoričnega nadzora in omejene gibljivosti, kar posledično vpliva na kakovost življenja1. Zaradi visokega tveganja za ponovne poškodbe in razvoj kronične nestabilnosti gležnja je nujno, da po akutnem zvinu sledi ustrezno in progresivno zdravljenje pod vodstvom zdravstvenega strokovnjaka. Avtorji članka iz leta 2016 so celo opozorili, da “preprost” zvin gležnja ne obstaja; vsak zvin zahteva skrbno in premišljeno obravnavo, da se prepreči nestabilnost in ponavljajoče se poškodbe. Poleg tega je ključnega pomena, da se izvaja sekundarna preventiva, da se zmanjša verjetnost ponovnega nastanka poškodbe.

Glavni preventivni ukrepi pred zvinom gležnja

Preventiva pred zvinom gležnja je ključna, saj zmanjšuje tveganje za poškodbe, ohranja funkcionalnost sklepa in preprečuje izostanek iz tekmovalnih in drugih dejavnosti. S preventivnimi vajami lahko izboljšamo kakovost življenja in ohranjamo vsakodnevno funkcionalnost, kar omogoča aktivno in varno vključevanje v različne aktivnosti. Po prvem zvinu gležnja je še posebej pomembna sekundarna preventiva, da preprečimo ponovitev poškodbe. Raziskave kažejo, da je mogoče preprečiti kar 30-40% zvinov gležnja. Najbolj učinkovito je, da vplivamo na notranje dejavnike tveganja.

Učinkoviti preventivni ukrepi za stabilen in zdrav gleženj vključujejo:

vaje za krepitev mišic stopala, gležnja in meč,

senzomotorično vadbo (vaje na ravnotežnih deskah, mehkih in nestabilnih podlagah),

nošenje primerne obutve,

ustrezno ogrevanje,

ohranjanje gibljivosti gležnja (predvsem dorzalne fleksije).

S skrbno načrtovano preventivo lahko znatno zmanjšamo tveganje za poškodbe in ohranjamo stabilnost ter funkcionalnost gležnja. V Blacbkox centru smo specializirani za preventivno vadbo, saj se zavedamo kako močno lahko mišično-skeletne poškodbe posegajo v ritem vsakdanjega življenja in nas omejujejo. Naš pristop temelji na celostni obravnavi in najnovejših znanstvenih smernicah, pri vadbenih programih pa se osredotočamo predvsem na preventivo pred poškodbami.

Zaključek

Zvin gležnja je več kot le trenutna neprijetnost – pogosto gre za kompleksno poškodbo, ki lahko brez ustreznega zdravljenja vodi v dolgotrajne težave. Kljub temu, da mnogi simptome po zvinu zanemarijo, se kar 70% prizadetih srečuje s ponavljajočimi bolečinami, občutkom nestabilnosti in tveganjem za kronične težave. Zato je ustrezna obravnava poškodbe nujna, saj omogoča popolno okrevanje in preprečuje dolgoročne zaplete. Z doslednim upoštevanjem preventivnih ukrepov in ustreznim vadbenih programom lahko ohranjate stabilnost gležnja in preprečite da pride do težav. V Blackbox centru vam nudimo strokovno zasnovane preventivne programe s katerimi boste ohranjali zdravje in telesno zmogljivost.