Kako si pomagati pri obrabi kolena

Obraba kolena je degenerativna bolezen, ki povzroča tanjšanje hrustanca v kolenskem sklepu

Številni posamezniki se zaradi bolečin med gibanjem izogibajo telesni aktivnosti, kar lahko vodi v začaran krog, v katerem se bolečina in obraba še dodatno stopnjujeta. Redno gibanje je namreč ključnega pomena za obnovo hrustanca.

Stopnje degeneracije

V prejšnjem članku “Osteoartroza kolena – zakaj in kako nastane” smo obravnavali obrabo kolena (osteoartrozo), njene vzroke in dejavnike tveganja. Poudarili smo tudi anatomijo kolenskega sklepa ter težave, ki jih povzročajo poškodbe in obraba hrustanca. V današnjem članku bomo predstavili priporočila strokovnjakov za obvladovanje obrabe ter strategije za preprečevanje nadaljnje degeneracije, osredotočili pa se bomo tudi na ključne vidike preventive.

Poznamo več stopenj1 osteoartroze kolena.

Stopnja 1: Normalen sklep z minimalnimi osteofiti. Osteofiti so kostni izrastki, ki nastanejo zaradi trenja med kostmi, ko pride do obrabe sklepnega hrustanca.

Stopnja 2: Osteofiti se pojavijo na dveh točkah, sklepni prostor ostaja primeren brez deformacij, prisotna je minimalna subhondralna skleroza, kar pomeni zadebelitev ali otrdelost kosti kot posledica obrabe sklepnega hrustanca.

Stopnja 3: Zmerni osteofiti, deformacije kostnih površin in zožanje sklepnega prostora.

Stopnja 4: Obsežni osteofiti, izrazite deformacije kostnih površin in znatno zoženje sklepnega prostora.

Zdravljenje osteoartroze je odvisno od stopnje degeneracije. Pri napredni osteoartrozi se pri starejših posameznikih občasno uporablja kirurški pristop, in sicer delna ali totalna endoproteza kolenskega sklepa. Takšno operacijo lahko priporoči le zdravnik, običajno v primerih, ko ostra bolečina močno omejuje vsakodnevne aktivnosti in zmanjšuje kakovost življenja. V začetnih fazah osteoartroze pa se priporoča konzervativno zdravljenje, ki je manj invazivno in lahko učinkovito ublaži simptome.

Zdravljenje

V začetnih stadijih je zdravljenje predvsem konzervativno. Pristopi k zdravljenju so tisti, ki lajšajo simptome in odpravljajo vzroke bolečine. To se pogosto doseže s:

hlajenjem bolečega predela

protibolečinskimi zravili

gibanjem

- vaje za krepitev mišic in obsklepnih struktur
- vaje za izboljšanje moči jedra telesa
- specifične vaje za izboljšanje gibljivosti

Zdravljenje oziroma obvladovanje osteoartoze lahko poteka na dva načina, kot pri ostalih poškodbah in stanjih, in sicer:

farmakološko (kreme, nesteroidna protivnetna zdravila, kortikosteroidi)
nefarmakološko (vadba, kirurško in druge oblike zdravljenja)

Mednarodne smernice priporočajo nefarmakološke strategije kot prvo izbiro za zdravljenje OA kolena, pri čemer izobraževanje bolnikov, telesna aktivnost in izguba telesne mase predstavljajo ključne intervencije, zlasti za prekomerno težke posameznike. Kljub temu se farmakološke strategije še vedno pogosto uporabljajo, čeprav je kronična uporaba mnogih zdravil povezana s stranskimi učinki2. Raziskave so pokazale, da manj kot 40% pacientov prejme osnovne intervencije, zato je potrebno poudariti, da je zgodnje obravnavanje obrave kolena skupaj s preventivo ključno za ohranjanje zdravja.

Nefarmakološki ukrepi:

izobraževanje bolnika

Izobraževanje bolnikov igra ključno vlogo pri odločanju in samostojnem obvladovanju bolezni pri posameznikih z OA kolena. Kljub temu se še vedno pojavljajo zavajajoča prepričanja, da je obraba kolena neozdravljiva in da so povezani specifični vzročni dejavniki, kar lahko vodi do zmanjšanja telesne dejavnosti in omejenega življenjskega sloga. Takšna prepričanja negativno vplivajo na celotno zdravje posameznika. Podatki iz raziskave, ki je zajela 9,825 bolnikov s kolčno ali kolensko osteoartrozo, so pokazali, da je 6-tedenska kombinirana intervencija, ki je obsegala tri izobraževalne delavnice v dveh tednih in 12 enot živčno-mišične vadbe, ki so potekale dvakrat na teden, pozitivno vplivala na simptome OA, fizično funkcijo, uporabo zdravil ter zmanjšala čas bolniške odsotnosti.

obvladovanje telesne mase

Prekomerna telesna masa je eden ključnih dejavnikov, ki prispevajo k razvoju OA kolena. Zato je za posameznike, ki že trpijo zaradi poškodbe ali degeneracije, izjemno pomembno vzdrževanje zdrave telesne teže, da se prepreči dodatna obremenitev sklepov. Sistematični pregled raziskav je pokazal, da telesna vadba in zmanjšanje telesne mase znatno zmanjšujeta bolečino ter izboljšujeta funkcionalnost sklepa4,5.

vadba (ob pojavu bolečine se običajno pojavi strah pred gibanjem)

Cochrane pregled v letu 20156 je zajel ogromno število objavljenih študij o vplivu različnih vrst vadbe pri OA kolena. Sistematična analiza je pokazala da je vadba zmanjšala bolečino (-0,49), izboljšala fizične funkcije (-0,52), in izboljšala kakovost življenja (-0,28). Pozitivni učinki vadbe so bili vidni še 2-6 mesecev po zaključku. Avtorji so zaključili, da lahko učinkovitost vadbene obravnave označimo kot zmerno takoj po vadbi in majhno več mesecev po vadbi, dato je nujno da vadimo neprekinjeno, če želimo da bodo učinki dolgoročni.

Vadba, naj bi se osredotočala na tri glavna področja:

aerobna vadba za izboljšanje srčno-dihalne vzdržljivosti

Primerne oblike aerobne vadbe pri osebah z OA kolena vključujejo kolesarjenje, hoja, sedeči steper.

živčno-mišična vadba, ki izboljša senzomotorično kontrolo in funkcionalno stabilnost sklepa

Pri živčno-mišičnem treningu je potrebno velik nadzor nameniti kakovostnim gibalnim vzorcem, predvsem pa ustreznemu položaju kolena, kolka in stopala v ustreznem medsebojnem razmerju pri različnih oblikah gibanja4. To vključuje večsklepna gibanja, vaje v zaprti kinetični verigi, vaje za več mišičnih skupin hkrati in vaje v več različnih položajih: leže, stoje, sede.

vadba za moč, ki izboljša jakost in poveča mišično maso

Ne glede na to, da je živčno-mišični trening posebej učinkovit pri rehabilitaciji po določenih poškodbah kolena, kot je poškodba sprednje križne vezi7, pa je tudi vadba za moč ključna za rehabilitacijo in preprečevanje obrabe. Mišična šibkost, ki se lahko pojavi po poškodbi, predstavlja neodvisen dejavnik tveganja za razvoj osteoartritisa.

Načela vadbe

Več avtorjev je raziskovalo, katere oblike telesne dejavnosti so najbolj primerne pri OA kolena. Vendar je zaradi metodoloških izzivov težko primerjati različne vrste vadb in opredeliti, katera je najboljša. Vsem vadbenim programom so skupni cilji, kot so izboljšanje propriocepcije, mišične aktivacije, moči, koordinacije in nadzor telesne drže. Zaključimo lahko, da je najboljša izbira raznovrstna vadba, pri čemer ostaja ključna komponenta še vedno vadba za moč, še posebej za mišice spodnjega uda. Pomembno je, da se ne osredotočamo zgolj na krepitev posameznih mišic, temveč na kompleksne gibe, kjer mišice delujejo usklajeno in morajo biti dobro koordinirane. Priporoča se tudi vadba v vodi in tai chi, saj te aktivnosti vključujejo počasne in kontrolirane gibe, pri čemer je osredotočenost na globokem dihanju. Ne glede na zgoraj navedeno pa mora biti vadba prilagojena specifičnim težavam posameznika. V primeru neprekinjenih bolečin ali bolečin, ki se poslabšajo po določenih aktivnostih, vas vabimo, da se obrnete na Blackbox center. Skupaj bomo opredelili najprimernejše vaje za vaše stanje, saj se kakršnakoli vadba, ki poslabša simptome, odsvetuje.

Doslednost pri vadbi

Najpogostejša težava pri kroničnih poškodbah in boleznih je doslednost pri vadbi. Mnogi se zavedajo pomembnosti gibanja in morda vedo, katere vaje naj izvajajo, a pri vadbi poogosto ne vztrajajo dovolj dolgo. Pomanjkanje doslednosti vodi do tega, da ne opazijo učinkov, saj se rezultati redno vadbe običajno pokažejo šele po nekaj tednih, kar jih pogosto privede do opustitve vadbenega programa.

Zato je v eni raziskavi13 opredeljenih pet najuspešnejših tehnik za spreminjanje vedenja, ki so se izkazale za najučinkovitejše pri spodbujanju doslednosti vadbenih programov pri bolnikih z osteoartrozo kolena:

1. Pregled napredka s strokovnjakom (ocena stopnje bolečine in funkcionalnosti sklepa)
2. Razvoj vadbenega načrta, ki jasno določa kako pogosto naj oseba vadi in katere vaje naj izvaja
3. Določitev specifičnih in dosegljivih ciljev, povezanih z obvladovanjem bolečine in omejeno funkcijo sklepa

Nadzor in popravljanje tehnike izvedbe vaj na vadbeni enoti

Kontrolni pregledi 3 mesece po začetku vadbenega programa, če oseba vadi doma brez nadzora

V Blackbox centru se zavedamo pomena rednega pregleda napredka, pravilne tehnike izvajanja vaj, postopne progresije, natančno določenih ciljev glede na omejitve ter individualiziranega izbora vaj za posameznike s specifičnimi cilji. Zato smo na vadbenih enotah povsem osredotočeni na naše vadeče ter skrbno izbiramo vaje, ki so tako varne kot tudi učinkovite.

Preventiva za zdrava kolena

Preventivne strategije so ključne za preprečevanje napredovanja obrabe kolena, ki je pogosto posledica staranja prebivalstva, telesne nedejavnosti in debelosti. OA je mogoče preprečiti ali zgodaj zdraviti. Pri vseh bolnikih z začetnimi bolečinami in znaki obrabe kolena ne pride do hudih bolečin ali potrebe po zamenjavi sklepa, zato je pomembno prepoznati tiste z visokim tveganjem4.

Pomembna je predvsem preventivna vadba, ki jo izvajamo tudi v Blackbox centru in se osredotoča na:

vzdževanje kostne mase

krepitev mišic kolenskega sklepa

izboljšanje raznotežja in koordinacije
ohranjanje zrave telesne mase

Preventivo lahko v osnovi delimo na dve stopnji:

Primarna preventiva vključuje odkrivanje in obvladovanje dejavnikov tveganja za napredovanje bolezni ali poškodb pri posameznikih, ki so že izpostavljeni tveganju. CIlj primarne preventive je preprečevanje razvoja specifičnih bolezni z zmanjševanjem tveganja. V primeru obrabe kolena to pomeni preprečevanje poškodb kolena in debelosti že v mladosti, kar sta ključni strategiji za preprečevanje OA.

Pri kolenu je primarna preventiva osredotočena na:

odkrivanje in spremljanje telesne teže,
spremljanje okvar proprioceptivnega sistema,
spremljanje dinamične stabilnosti sklepa in mišične funkcije.

Sekundarna preventiva vključuje spremembe življenjskega sloga pri posameznikih s prekomerno telesno težo, omejeno mišično funkcijo in pri tistih, ki so utrpeli predhodne poškodbe kolena. To zajema prilagoditve prehranskih navad in povečanje telesne dejavnosti.

Sekundarna preventiva po poškodbi kolena

Preventiva po že nastali poškodbi kolena je ključna za preprečevanje kasnejše obrabe sklepa. Ohranjanje zdravega življenjskega sloga, vključno z vzdrževanjem primerne telesne teže in redno telesno dejavnostjo, je bistveno. Pri tistih, ki so že utrpeli poškodbo kolena in so zato bolj izpostavljeni tveganju za razvoj obrabe, bi se morala preventiva osredotočiti predvsem na biomehanske intervencije, ki izboljšajo stabilnost sklepa in zmanjšujejo bolečino. Za ta namen je živčno-mišična terapevtska vadba izjemno koristna4,14.

Cilj živčno-mišične vadbe je izboljšati senzomotorični nadzor in doseči funkcionalno stabilizacijo sklepa. Dobra senzomotorična kontrola pomeni sposobnost telesa, da usklajuje in obdeluje informacije iz čutil ter jih uporablja za nadzor nad gibanjem. To vključuje zaznavanje položaja in gibanja telesa v prostoru ter ustrezne odzive mišic in sklepov. Dober nivo senzomotorične kontrole pomaga ohranjati ravnotežje, preprečevati poškodbe in omogoča natančne, usklajene gibe. Po poškodbi namreč pogosto pride do senzomotoričnih pomanjkljivosti, pojava bolečine, funkcionalne nestabilnosti in omejitev, kar še dodatno poudarja potrebo po tovrstni vadbi.

Zaključek

Obraba kolena je degenerativna bolezen, ki prizadene predvsem starejšo populacijo, vendar se lahko učinkovito prepreči in obvlada s pravočasno preventivo in zdravljenjem. Ključno je ohranjanje zdrave telesne teže, redna telesna dejavnost ter izvajanje specifičnih vaj za moč, stabilnost in senzomotorični nadzor. Z dosledno vadbo ter strokovno vodenim pristopom lahko bistveno izboljšate kakovost življenja in zmanjšate tveganje za kirurško zdravljenje.

NAROČITE SE NA brezplačni POSVET!

Literatura:

1 – J. Ball, M. R. Jeffrey, J. H. Kellgren, and Council for International Organizations of Medical Sciences, The Epidemiology of Chronic Rheumatism; Volume 2: Atlas of Standard Radiographs of Arthritis, Symposium on Population Studies in Relation to Chronic Rheumatic Diseases, Rome, University of Manchester Department of Rheumatology, Oxford: Blackwell Scientific Publications, 1963.

2 – L. O. Dantas, T. de F. Salvini, and T. E. McAlindon, “Knee osteoarthritis: key treatments and implications for physical therapy,” Brazilian Journal of Physical Therapy, vol. 25, no. 2, Sep. 2020, doi: https://doi.org/10.1016/j.bjpt.2020.08.004.

3 – S. T. Skou and E. M. Roos, “Good Life with osteoArthritis in Denmark (GLA:DTM): evidence-based education and supervised neuromuscular exercise delivered by certified physiotherapists nationwide,” BMC Musculoskeletal Disorders, vol. 18, no. 1, Feb. 2017, doi: https://doi.org/10.1186/s12891-017-1439-y.

‌

4 – E. M. Roos and N. K. Arden, “Strategies for the prevention of knee osteoarthritis,” Nature Reviews Rheumatology, vol. 12, no. 2, pp. 92–101, Feb. 2016, doi: https://doi.org/10.1038/nrrheum.2015.135.

5 – G. Jamtvedt, K. T. Dahm, A. Christie, R. H. Moe, E. Haavardsholm, I. Holm, and K. B. Hagen, “Physical therapy interventions for patients with osteoarthritis of the knee: an overview of systematic reviews,” Phys. Ther., vol. 88, no. 1, pp. 123-136, Jan. 2008, doi: 10.2522/ptj.20070043.

‌

6 – M. Fransen, S. McConnell, A. R. Harmer, M. Van der Esch, M. Simic, and K. L. Bennell, “Exercise for osteoarthritis of the knee: a Cochrane systematic review,” Br. J. Sports Med., vol. 49, no. 24, pp. 1554-1557, Dec. 2015, doi: 10.1136/bjsports-2015-095424.

7 – M. A. Risberg, I. Holm, G. Myklebust, and L. Engebretsen, “Neuromuscular training versus strength training during first 6 months after anterior cruciate ligament reconstruction: a randomized clinical trial,” Phys. Ther., vol. 87, no. 6, pp. 737-750, Jun. 2007, doi: 10.2522/ptj.20060041.

‌

8 – K. L. Bennell, F. Dobson, and R. S. Hinman, “Exercise in osteoarthritis: moving from prescription to adherence,” Best Pract. Res. Clin. Rheumatol., vol. 28, no. 1, pp. 93-117, Feb. 2014, doi: 10.1016/j.berh.2014.01.009.

9 – T. E. McAlindon et al., “OARSI guidelines for the non-surgical management of knee osteoarthritis,” Osteoarthritis Cartilage, vol. 22, no. 3, pp. 363-388, Mar. 2014, doi: 10.1016/j.joca.2014.01.003.

10 – E. M. Bartels et al., “Aquatic exercise for the treatment of knee and hip osteoarthritis,” Cochrane Database Syst. Rev., no. 3, CD005523, Mar. 2016, doi: 10.1002/14651858.CD005523.pub3.

11 – M. Fransen and S. McConnell, “Land-based exercise for osteoarthritis of the knee: a meta-analysis of randomized controlled trials,” J. Rheumatol., vol. 36, no. 6, pp. 1109-1117, Jun. 2009, doi: 10.3899/jrheum.090058.

‌

12 – E. Roddy, W. Zhang, and M. Doherty, “Aerobic walking or strengthening exercise for osteoarthritis of the knee? A systematic review,” Ann. Rheum. Dis., vol. 64, no. 4, pp. 544-548, Apr. 2005, doi: 10.1136/ard.2004.028746.

‌13 – P. J. A. Nicolson, R. S. Hinman, S. D. French, C. Lonsdale, and K. L. Bennell, “Improving adherence to exercise: do people with knee osteoarthritis and physical therapists agree on the behavioral approaches likely to succeed?” Arthritis Care Res. (Hoboken), vol. 70, no. 3, pp. 388-397, Mar. 2018, doi: 10.1002

14 – E. Ageberg, A. Link, and E. M. Roos, “Feasibility of neuromuscular training in patients with severe hip or knee OA: the individualized goal-based NEMEX-TJR training program,” BMC Musculoskelet. Disord., vol. 11, p. 126, Jun. 2010, doi: 10.1186/1471-2474-11-126.

Ostali Blackbox članki