Obraba kolena – osteoartroza

Obraba kolena, znana kot osteoartroza (OA), je najpogostejša težava kolenskega sklepa, ki se kaže z ostrimi bolečinami in omejeno gibljivostjo.

Ta degenerativna bolezen prizadene različna tkiva sklepa, kar vodi v postopno poslabšanje funkcije. Pravočasno prepoznavanje simptomov ter celostni pristop k zdravljenju lahko upočasnita napredovanje bolezni in znatno izboljšata kakovost življenja prizadetih posameznikov. Predstavljamo vam razloge za nastanek osteoartroze ter najpogostejše dejavnike tveganja, ki prispevajo k njenemu razvoju.

Kaj je osteoartroza kolena

Obraba kolena oziroma osteoartroza (OA) je degenerativna bolezen, ki se razvija počasi, običajno v obdobju 10 do 15 let, in prizadene predvsem starejšo populacijo. Pri osteoartrozi kolena, ki prizadene sklepni hrustanec, križne vezi in meniskus, pride do postopne obrabe sklepa. Glavna značilnost bolezni je tanjšanje hrustanca, kar vodi do poslabšanja funkcije sklepa. Poleg obrabe hrustanca se pogosto razvijejo tudi kostni izrastki (osteofiti), subhondralna skleroza, vnetje sklepne ovojnice, poškodbe vezi in meniskusa ter degeneracija mišic in kit, kar dodatno prispeva k zmanjšanju gibljivosti in bolečini.

V napredovalih fazah začne OA kolena omejevati vsakodnevne aktivnosti, zmanjša delovno sposobnost in bistveno vpliva na kakovost življenja. Bolezen prizadene približno 12 % ljudi, starejših od 45 let1, njegova razširjenost pa se je v zadnjih desetletjih povečala zaradi podaljševanja življenjske dobe in naraščanja telesne teže. V zadnjem desetletju se je prevalenca celo podvojila.

Pogosto se posamezniki z obrabo kolena odločajo za operativno zdravljenje in čakajo na odobritev operacije v upanju na izboljšanje stanja. Kljub temu je treba osteoartrozo obravnavati kot kronično bolezen, kjer sta preventiva in zgodnje celostno zdravljenje ključna pristopa, ne pa nujno operacija.

Anatomija kolena

Koleno je največji in zelo kompleksen sklep, ki povezuje golenico, pogačico in stegnenico. Skupaj s kolkom je eden najbolj obremenjenih sklepov v telesu. Ker sklepne površine same po sebi ne zagotavljajo velike stabilnosti, imajo pri stabilizaciji ključno vlogo vezi in mišice, ki omogočajo stabilno in sinhrono gibanje sklepa. Prav tako so pomembni sklepni hrustanec in meniskus, ki blažita udarce in zmanjšujeta trenje, ter sklepna ovojnica, ki ščiti sklep.

Pri obrabi kolena, kot smo že omenili, pride do poškodb sklepnega hrustanca. Sklepni hrustanec je elastično vezivno tkivo, ki prekriva končne dele kosti in zmanjšuje trenje med njimi. Sestavljen je iz 75 % vode in 25 % proteoglikanov ter kolagenskih vlaken, kar mu zagotavlja čvrstost in elastičnost. Njegova glavna naloga je omogočiti gladko gibanje sklepnih površin ter blažiti udarce in obremenitve.

Hrustanec nima lastnih krvnih, limfnih žil ali živčnih vlaken, zato se prehranjuje izključno prek difuzije sinovialne tekočine. Ker hrustanec ni prekrvavljen, je njegova regeneracija počasna. Prehrana hrustanca je močno odvisna od gibanja, saj se z obremenitvijo globljih plasti hrustanca poveča absorpcija hranil in kisika iz sklepne tekočine. Izvajanje vaj z ustrezno obremenitvijo je zato ključno za njegovo regeneracijo.

Do obrabe hrustanca pride, ko se ta stanjša do te mere, da sklepni površini začneta drgniti drugo ob drugo, kar povzroča bolečino in nadaljnje poškodbe. Pri normalnem odraslem hrustancu hondrociti (celice ki tvorijo in vzdržujejo hrustančno tkivo) počasi sintetizirajo komponente matriksa, pri čemer obstaja natančno uravnoteženo razmerje med sintezo in razgradnjo. Pri OA pa je to ravnovesje porušeno, kar vodi v hitrejšo degeneracijo hrustanca.

Primarna in sekundarna osteoartroza

Osteoartrozo lahko razdelimo v dve glavni kategoriji:

  1. Primarna osteoartroza: Ta oblika se pojavi brez očitnega razloga in predstavlja približno 80 % vseh primerov. Razvije se iz predhodno zdravega sklepa, pri čemer so dedni dejavniki pomembni vzrok za degeneracijo hrustanca, ki ostaja nepojasnjen.
  2. Sekundarna osteoartroza: Ta oblika običajno prizadene mlajše bolnike in je posledica znanih obolenj, kot so prirojene ali razvojne nepravilnosti (npr. deformacija sklepa ali ohlapnost ligamentov), poškodbe, prekomerne obremenitve (pogosto pri športnikih), vnetij ter metabolnih bolezni.

Razvoj poškodbe

Ob neustreznem ukrepanju lahko v nekaj letih pride do obrabnih sprememb hrustanca, ki postanejo simptomatske in nepovratne. Hrustanec, ki nima krvnih žil, se obnavlja veliko počasneje kot mišice. Obraba se lahko začne že pri 30. letu, vendar je v začetnih fazah pogosto asimptomatska. V primeru poškodb kolena v otroštvu, mladosti oziroma obodbju zgodnje odraslosti, lahko te poškodbe pospešijo proces obrabe, ki se kaže v starejših letih. Prvi znak obrabe je bolečina po večjih obremenitvah, ki se postopoma poslabša in vodi do omejene gibljivosti, otekline in bolečine pri vsakodnevnih aktivnostih.

Prvi opazni znak OA je mehčanje, fibrilacija in izginevanje vrhnjih plasti sklepnega hrustanca, kar spremlja izguba proteoglikanov in vode. Hrustanec postane tanjši, izgublja sijaj in elastičnost, njegova površina pa postane hrapava in razpokana. Sčasoma postane krhek in neodziven na obremenitve, kar vodi v razpoke, ki povzročijo, da encimski procesi dosežejo spodaj ležečo kost. Kost se odzove s tvorbo močnejšega subhondralnega kostnega tkiva, kar naj bi imelo zaščitniško vlogo pri delovanju sklepa. Na robovih sklepa se oblikujejo osteofiti, da se poveča sklepna površina in zmanjša pritisk na oboleli sklep. Sproščanje delcev hrustanca v sinovialno tekočino in stalno draženje sinovialne membrane vodita do sinovitisa, kar povečuje koncentracijo vnetnih mediatorjev in še dodatno poslabša stanje hrustanca. Hondrociti običajno niso sposobni popraviti takšnih poškodb, kar sproži začaran krog, ki se nenehno ponavlja. V zadnjih fazah obrabe se sklepna špranja zoži, kar povzroči deformacijo sklepa.

Dejavniki tveganja

Obstaja prepret več dejavnikov, ki povečajo tveganje za obrabo kolena.

Dejavniki na katere nimamo vpliva:

  • starost
    1. spol (pri ženskah je OA pogostejša)
  • genetika

Dejavniki na katere lahko vplivamo:

  • prekomerna telesna masa ali prekomenta obremenitev sklepa je najmočnejši spremenljivi dejavnik tveganja. Pri OA kolena so najpogosteje prizadete ženske s prekomerno telesno težo. Povečana telesna masa je namreč ključen dejavnik tveganja za razvoj OA kolena, saj pri debelih posameznikih tveganje naraste za 30%2. Ena raziskava je pokazala, da vsak porast telesne teže za 8 kg v dvajsetih letih (od 20 do 29 let) poveča tveganje za pojav OA kolena kasneje v življenju za 70%.

Zaradi tega je izjemno pomembno, da že v zgodnjih letih živimo zdrav življenjski slog, saj lahko tako preprečimo ali upočasnimo pojav OA kolena. Ključnega pomena je redno gibanje in telesna vadba, prilagojena posameznikovim ciljem. V Blackbox centru se posvetimo vsaki stranki posebej, ji nudimo svetovanje glede na zastavljene cilje ter jo usmerimo v ustrezen vadbeni program, ki omogoča varno in učinkovito doseganje rezultatov.

  1. prejšnja poškodba kolena ali obkolenskih struktur kot so križne vezi in zlomi kosti in podobno, znatno povečajo tveganje za razvoj OA. Raziskave kažejo, da kar polovica posameznikov, ki doživi poškodbo kolena, razvije OA. Zato je sekundarna preventiva, ki vključuje živčno-mišični trening, ustrezno ogrevanje in vaje za ravnotežje, še posebej pomembna za osebe s prejšnjimi poškodbami. 

V primeru, da ste v preteklosti že poročali o težavah kolenskega sklepa vam priporočamo, da nas obiščete v Blackbox centru, kjer vas bomo usmerili v ustrezen vadbeni program, ki bo vključeval vaje za sekundarno preventivo z namenom, da zmanjšate tveganje za ponovitev poškodbe in preprečite obrabo kolena v kasnejših obdobjih.

  1. dnevne obremenitve – pri posameznikih, ki so izpostavljeni ponavljajočim se obremenitvam kolenskega sklepa, obstaja večje tveganje za razvoj obrabe v kasnejših letih.
  2. vnetne bolezni – vnetja, ki jih povzročajo bolezni, kot je revmatoidni artritis, lahko prav tako vodijo do artroze.
  3. telesna nedejavnost – Pogosto, ko se pojavijo bolečine, posamezniki postanejo telesno nedejavni zaradi strahu pred gibanjem in bolečino. To lahko privede do oslabljenega delovanja mišic, kar še dodatno spodbuja poškodbe. Telesna nedejavnost je zato neodvisen dejavnik tveganja za razvoj OA kolena4. Pomembno je, da začnete z ustrezno vadbo, da se izognete dodatni škodi. 

V Blackbox centru vas vabimo, da se posvetujete z našimi strokovnjaki o preventivnem programu. Nudili vam bomo svetovanje o ustreznih vajah, da preprečimo dodatno obrabo, okrepimo mišice in razvijamo senzomotorično kontrolo.

 

simptomi

Prva simptoma, ki se običajno pojavita pri osteoartrozi kolena sta jutranja okorelost in zbadajoča bolečina. Med drugimi simptomi so:

    • ostra bolečina na mestu obrabe
      • pogosteje je obraba na notranji strani, lahko tudi na zunanji strani ali pod pogačico
      • tipično se bolečina na začetku pojavi pri vstajanju iz stola in pri hoji po stopnicah ali v hrib
      • pri začetnih stopnjah se bolečina poslabša ob gibanju in stopnjuje po obremenitvah ter izboljša med počivanjem
      • pri napredovani artrozi je bolečina prisotna v celotnem kolenu
  • mišična togost
    • pogosto se pojavi zjutraj in se običajno izboljša po 30-minutni lažji aktivnosti ali izzveni po nekaj urah
  • omejena gibljivost
      • pogosto je omejena gibljivost v upogibu kolena, kar je običajno posledica stanjšanja hrustanca
      • pojavi se tudi ankiloza (otrdelost sklepa)
    • krepitacije (škripanje v sklepu)
  • oslabelost mišic
  • nestabilnost sklepa
  • oteklina
  • funkcionalne omejitve

Diagnoza

Diagnozo osteoartroze postavi zdravnik na podlagi simptomov, kliničnih znakov in slikovne diagnostike. Običajno se uporabljata rentgensko slikanje ali magnetna resonanca. Zanimivo je, da ima kar polovica oseb na rentgenskih izvidih obrabo kolena, čeprav ne občutijo bolečin. Po eni raziskavi6 je magnetna resonanca pri 89 % ljudi brez simptomov pokazala znake, povezane z OA. Pomembno je torej poudariti, da slikovna diagnostika ne pomeni nujno, da bo imela oseba bolečine ali simptome, povezane z obrabo.

 

Obstajajo tudi klinični kriteriji za diagnozo osteoartroze kolena brez slikovne diagnostike, znani kot EULAR kriteriji7 (Evropsko združenje za revmo, ang. European League Against Rheumatism). Glede na rezultate raziskav je bilo ugotovljeno, da lahko zdravnik v 99% postavi diagnozo osteoartritisa kolena (brez slikovne diagnostike), če so prisotni vsi spodaj navedeni znaki in simptomi:

  • Simptomi
    • Stalna bolečina v kolenu
    • Kratkotrajna jutranja okorelost
    • Zmanjšana funkcija
  • Znaki
    • Krepitacije
    • Omejena gibljivost
    • Kostna zadebelitev

zaključek

Osteoartroza kolena je degenerativna bolezen, ki vodi do postopne obrabe sklepnega hrustanca in omejitve gibljivosti, kar lahko drastično vpliva na kakovost življenja posameznikov. Ključni dejavniki tveganja vključujejo starost, prekomerno telesno težo ter prejšnje poškodbe kolena. Preventivni ukrepi in prilagoditev življenjskega sloga so ključni za upočasnitev napredovanja bolezni. Pomembno je, da se ob pojavu simptomov posvetujete z ustreznimi strokovnjaki, ki vam lahko pomagajo prilagoditi vadbeni program. V Blackbox centru se osredotočamo na preventivo, s čimer vam pomagamo ohranjati aktivnost in izboljšati kakovost življenja.

Kazalo

NAROČITE SE NA brezplačni POSVET!
Kontaktne informacije
Delovni čas

Literatura: 

1 – J. Bedson, “The prevalence and history of knee osteoarthritis in general practice: a case-control study,” Family Practice, vol. 22, no. 1, pp. 103–108, Nov. 2004, doi: https://doi.org/10.1093/fampra/cmh700.

 

2 – L. Murphy et al., “Lifetime risk of symptomatic knee osteoarthritis,” Arthritis & Rheumatism, vol. 59, no. 9, pp. 1207–1213, Sep. 2008, doi: https://doi.org/10.1002/art.24021.

 

3 – A. C. Gelber, M. C. Hochberg, L. A. Mead, N.-Y. Wang, F. M. Wigley, and M. J. Klag, “Body mass index in young men and the risk of subsequent knee and hip osteoarthritis11Access the ‘Journal Club’ discussion of this paper at http://www.elsevier.com/locate/ajmselect/,” The American Journal of Medicine, vol. 107, no. 6, pp. 542–548, Dec. 1999, doi: https://doi.org/10.1016/s0002-9343(99)00292-2.

4 – E. M. Roos and N. K. Arden, “Strategies for the prevention of knee osteoarthritis,” Nature Reviews Rheumatology, vol. 12, no. 2, pp. 92–101, Feb. 2016, doi: https://doi.org/10.1038/nrrheum.2015.135.

 

5 – L. O. Dantas, T. de F. Salvini, and T. E. McAlindon, “Knee osteoarthritis: key treatments and implications for physical therapy,” Brazilian Journal of Physical Therapy, vol. 25, no. 2, Sep. 2020, doi: https://doi.org/10.1016/j.bjpt.2020.08.004.

6 – A. Guermazi et al., “Prevalence of abnormalities in knees detected by MRI in adults without knee osteoarthritis: population based observational study (Framingham Osteoarthritis Study),” BMJ, vol. 345, no. aug29 1, pp. e5339–e5339, Aug. 2012, doi: https://doi.org/10.1136/bmj.e5339.

7 – W. Zhang et al., “EULAR evidence-based recommendations for the diagnosis of knee osteoarthritis,” Annals of the Rheumatic Diseases, vol. 69, no. 3, pp. 483–489, Sep. 2009, doi: https://doi.org/10.1136/ard.2009.113100.

Ostali Blackbox članki
Scroll to Top