5 najpogostejših poškodb v košarki

Košarka je ena najbolj priljubljenih in dinamičnih ekipnih športov na svetu. Gibanja na košarkarskem igrišču temeljijo na hitrih spremembah smeri, pospeševanjih, obračanjih in skokih.

Igralci med igro košarke v povprečju izvedejo preko tisoč gibanj in spremembo gibanja vsake dve sekundi (McInnes idr., 1995). Prav tako kar 60% aktivnega časa košarkarske tekme predstavljajo nizko intenzivna gibanja ter 15% visoko intenzivna gibanja. Z večjo priljubljenostjo, večjim številom igralcev in naravo košarkarske igre posledično prihaja do večjega števila značilnih poškodb, ki se zgodijo med igro košarke.

V tem članku predstavljamo pet najpogostejših poškodb, s katerimi se srečujejo igralci košarke. Predstavili vam bomo njihove vzroke, simptome in dejavnike tveganja. Poleg tega bost spoznali glavne komponente vadbe po košarkarskih poškodbah, ki jo izvajamo v BlackBox centru.

V članku na temo kondicijska priprava v košarki smo opredelili glavne poškodbe, ki se pojavljajo med igro košarke. Najpogostejše poškodbe v košarki so poškodbe gležnja, kolena in bokov. Poškodbe gležnja so najpogostejše poškodbe med vsemi poškodbami (Akoh idr., 2020), sledi poškodba sprednje križne vezi (ACL) ter patelarna tendinopatija (Andreoli idr., 2018). Košarka spada med kontaktne športe, zato so prisotne tudi poškodbe zob, členkov na rokah, zapestij in natrganje mišic in drugih tkiv (Ma, 2023).

Poškodbe gležnja

McKay; Goldie, Payne in Oakes (2001) so ugotovili, da je incidenca poškodbe gležnja: 3.85/1000 ur košarke. Skoraj polovica igralcev (45.9%) je bila odsotna teden ali več od tekmovanj, najpogostejši mehanizem za poškodbo pa je bil doskok (45%). Glavni dejavniki tveganja za zvin gležnja so pretekle poškodbe gležnja, neustrezna obutev in neustrezno izvedeno ogrevanje igralcev pred tekmo, s poudarkom na razteznih vajah mišic okrog gležnja. Pomembno je omeniti, da je incidenca zvinov gležnja je višja med igralci kot med igralkami (Stojanović idr., 2023).

Tummala idr. (2023) so na vzorcu NBA igralcev ugotovili, da je večje število odigranih tekem dejavnik za zvin gležnja. Igralci so v večini primerov (55%) po zvinu gležnja izpustili od 2 do 10 tekem. Ostali dejavniki kot so predhodne poškodbe štiri glave stegenske mišice, zadnje lože in kolka vplivajo na incidenco poškodb gležnja.

Mehanizem poškodbe pri zvinu gležnja se lahko razlikuje glede na lokacijo poškodbe. Pri lateralnem ali zunanjem zvinu pride do inverzije in plantarne fleksije v skočnem sklepu, medtem ko pri medialnem ali notranjem zvinu gre za everzijo v skočnem sklepu. Visoki zvin pa se običajno zgodi ob zunanji rotaciji in dorzalni fleksiji (Carto, Lezak in Varacallo, 2023) .

Takojšnji ukrepi ob zvinu gležnja so ključni za pravilno okrevanje in hitrejšo regeneracijo po poškodbi. Zdravljenje zvinov gležnja je predstavljen skozi PRICE protokol, ki se izvaja v začetni fazi po poškodbi. Ta protokol vključuje pet ključnih korakov, ki pomagajo pri lajšanju bolečin, zmanjševanju otekline in pospeševanju okrevanja:

V BlackBox centru začetni fazi vadbe po poškodbah želimo zmanjšati oteklino in bolečino, kjer z gibanjem želimo izboljšati stanje. Cilj druge faze vadbe po poškodbah je pridobiti polno aktivno in pasivno gibljivost ter izboljšati moč mišic, ki stabilizirajo gleženj. Pri blagih do zmernih zvinih se popolno okrevanje običajno zgodi v 7 do 15 dneh. V primeru, da simptomi trajajo dlje časa, je priporočljiva dodatna ocena stanja, pred vrnitvijo k športnim aktivnostim pa je za vrhunske športnike priporočljivo posvetovanje s specialistom za športno medicino (Vuurberg idr., 2018). Program vadbe zajema vadbo ravnotežja in postopno uvajanje v poskoke, ki se začnejo ob ustreznem nivoju moči in stabilnosti skočnega sklepa. Zadnja faza vadbe po poškodbah je namenjena vračanju v redne košarkarske treninge in postopoma v tekmovalni ritem. Vadba po poškodbah v tej fazi zajema intenzivne treninge moči, pliometrijo in vzdržljivost.

Poškodba sprednje križne vezi

Najbolj pogosta mehanizma za poškodbo sprednje križne vezi sta sprememba smeri ali sprememba gibanja med igro košarke. Glede na naravo košarkarske igre, ki je izredno dinamična in kontaktna igra za žogo, so spremembe smeri in gibanja prisotne na vseh igralnih pozicijah.

Stojanović idr.(2023), so ugotovili, da sta glavna dejavnika tveganja za poškodbo sprednje križne vezi spol in igralni nivo. Število poškodb sprednje križne vezi je na profesionalnem nivoju je med igralkami večje, kot med igralci. Poleg tega je več poškodb med tekmo kot na treningu, tako pri igralkah, kot pri igralcih.

Poškodba sprednje križne vezi ne zahteva vedno operacije, saj je ključno pridobivanje stabilnosti kolena s krepitvijo mišic. Vseeno pa je pri mlajših posameznikih in športnikih z željo po vrnitvi v šport, rekonstrukcija z operativnim posegom stalna praksa. Pri tem posegu odstranijo poškodovana vlakna in vez nadomestijo s pacientovim tkivom, vzetim iz kit zadnje stegenske mišice ali patelarnega ligamenta. Obdobje rehabilitacije po operaciji je dolgo, saj se lahko nova sprednja križna vez celi vse do enega leta. Pri poškodbi zadnje križne vezi večinoma pride do delne raztrganine, zato je potencial za samostojno celjenje večji, še vedno pa se v začetku rehabilitacije lahko svetuje nošenje opornic.

Preobremenitvene poškodbe

Preobremenitvena poškodba je opredeljena kot poškodba, katere vzrok je ponavljajoča mikro poškodba, kjer ni določenega dogodka, ki bi ga lahko opredelili kot razlog za poškodbo (Leppänen, 2015). Čas odsotnosti od treningov in tekmovanja deli preobremenitvene poškodbe v štiri razrede (Fuller idr., 2006). Cumps, Verhagen in Meeusen (2007) so ugotovili, da je incidenca preobremenitvenih poškodbe med odraslimi igralci in igralkami 3.8/1000 ur. Največ preobremenitvenih poškodb ima koleno (1.5/1000 ur).

Patelarna tendinopatija

Najpogostejša preobremenitvena poškodba v košarki je »skakalno koleno« ali patelarna tendinopatija. Gre za prisotnost bolečine na sprednji strani kolena, ki jo povzročijo ponavljajoča gibanja, ki povzročajo mikro poškodbe v patelarni tetivi. Gibanja kot so skoki, doskoki, spremembe smeri ter hitrosti, ekscentrično obremenijo štiri glavo stegensko mišico, ki obremenjuje patelaro tetivo. Ob dolgotrajnem ponavljanju brez ustreznega odmora se stanje razvije v lokalizirano občutljivost patelarne tetive.

Konzervativno zdravljenje patelarne tendinopatije v Blackbox centru poteka v treh fazah:

nadzorovanje bolečine in primerno obremenjevanje (brez imobilizacije)
krepitev mišic in stopnjevanje obremenitev, krepitev mišic v funkciji
vrnitev v šport

V začetni fazi kljub prisotnosti bolečine prekomerno hlajenje področja ni priporočljivo, saj zavira proces ponovnega ožiljenja tkiva. V BlackBox centru se zavedamo, da je za dolgoročen uspeh in ustrezno obravnavo stanja potrebna ustrezna prilagoditev treningov, kjer je poudarek na primernem ogrevanju, vadbi za moč, pridobivanju aktivne gibljivosti in ohranjanju primerne dolžine mišic z raztezanjem.

V redkih primerih, kadar je bolečina prisotna tudi v mirovanju in se ne odziva na konzervativno zdravljenje, je potreben (artroskopski) operativni poseg, pri katerem se odstranijo okvarjeni deli vezi, ta pa se ponovno zašije ali prišije na narastišče (Santana idr.., 2023).

Ahilarna tendinopatija

Poleg patelarne tendinopatije se v košarki pogosto pojavlja tudi ahilarna tendinopatija. Splošni dejavniki, ki vplivajo na nastanek tendinopatij so pretreniranost, starost in nivo športne aktivnosti, ponavljajoči gibi in slaba mišična moč. Mlajši igralci z ahilarno tendinopatijo imajo po ugotovitvah (Amin idr., 2016) večje možnosti za hitrejši povratek na tekme, kot starejši. Ugotovljeno je bilo tudi, da se tisti, ki imajo tendinopatijo zgodaj v sezoni, hitreje vrnejo v tekmovanje.

Obravnava igralcev in igralk z ahilarno tendinopatijo v BlackBox centru se začne z diagnozo ter prepoznavanjem simptomov tendinopatije: pekočina, bolečina med aktivnostjo, oslabelost mišic, rdečica na bolečem območju in oteklina. Na podlagi diagnoze sestavimo strukturiran vadbeni program, ki vam bo pomagal k vrnitvi v šport.

Vadbeni programi za odpravo tendinopatij pri košarkarjih temeljijo na štirih fazah.

V prvi fazi moramo prilagoditi vadbene aktivnosti ter vadbeno obremenitev. Z igralci izvajamo vadbo moči s poudarkom na izometričnih kontrakcijah, saj želimo izboljšati mišično stabilizacijo in moč tetiv.

V drugi fazi se osredotočimo na vadbo moči mečnih mišic, kjer uporabljamo heavy slow resistance pristop, ki temelji na vadbi moči z večjimi bremeni in počasnejšim tempom izvedbe.

V tretji fazi z igralci izvajamo funkcionalna gibanja, kot so skoki, tek in spremembe smeri kot pripravo na zadnjo fazo vadbenega programa.

V zadnji fazi vadbo igralcev in igralk pripravimo na specifične obremenitve, saj s tem želimo igralcu omogočiti optimalno pripravo na tekmo.

Ruptura ahilarne tetive

Zadnja najpogostejša poškodba, ki spada med akutne poškodbe je ruptura ahilarne tetive. Lemme idr. (2019) so na vzorcu NBA igralcev ugotovili, da se večina ruptur zgodi zgodaj v sezoni, predvsem med starejšimi igralci. Najpogostejši mehanizem za poškodbo je odriv iz popolne ustavitve, tik preden prsti na stopalu zapustijo podlago.

Raikin idr.(2013) so na vzorcu splošne ameriške populacije ugotovili, da je šport najpogostejši dejavnik tveganja za nastanek rupture ahilove tetive. Lemme idr. (2018) so kot glavne dejavnike tveganja za nastanek rupture navedli mehanizem poškodbe, spol, indeks telesne mase (ITM) in starost. V obeh študijah se je poškodba pogosteje pojavila pri moških kot pri ženskah. Največ poškodb ahilarne tetive med vsemi opazovanimi športi je bilo ravno pri košarki (32 oziroma 42,6%). Lemme idr. (2019) so objavili epidemiološko raziskavo, ki je analizirala rupture Ahilove tetive v Nacionalni košarkarski zvezi (NBA), kjer je kar 36.8% igralcev po poškodbi prenehalo igrati.

Ruptura ahilarne tetive se delijo na delne ali popolne, ki po večini prizadenejo osrednji del tetive. V primeru kirurškega zdravljenja, se ruptura tetive zašije. Pri tem je pomembno opozoriti, da prihaja do mišične atrofije in je v prvih fazah vadbe po poškodbah pomembno postopno obremenjevanje.

Zaključek

Predstavitev petih najpogostejših poškodb v košarki razkriva kompleksnost in raznolikost tveganj, s katerimi se igralci soočajo na igrišču. Poškodbe, kot so zvini gležnja, poškodba sprednje križne vezi, ruptura ahilove tetive ter preobremnitvene poškodbe vplivajo na zdravje in kariero igralcev. Razumevanje najpogostejših poškodb v košarki omogoča načrtovanje učinkovitih strategij in programov vadb po poškodbah. V BlackBox centru vam bodo naši kineziologi pomagali pri vadbi po poškodbah in poskrbeli za ustrezno kondicijsko pripravo.

NAROČITE SE NA brezplačni POSVET!

Viri in priporočena literatura

Akoh, C.C., Chen, J., Easley, M., Amendola, A. (2020). Foot and Ankle Injuries in Basketball. V Laver, L., Kocaoglu, B., Cole, B., Arundale, A.J.H., Bytomski, J., Amendola, A. (eds) Basketball Sports Medicine and Science. Springer, Berlin, Heidelberg. doi:10.1007/978-3-662-61070-1_36

Amin, N. H., McCullough, K. C., Mills, G. L., Jones, M. H., Cerynik, D. L., Rosneck, J., & Parker, R. D. (2016). The Impact and Functional Outcomes of Achilles Tendon Pathology in National Basketball Association Players. Clinical research on foot & ankle, 4(3), 205. https://doi.org/10.4172/2329-910X.1000205

Carto, C., Lezak, B., & Varacallo, M. (2023). Anatomy, Bony Pelvis and Lower Limb: Distal Tibiofibular Joint (Tibiofibular Syndesmosis). In: StatPearls. StatPearls Publishing. Pridobljeno s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK547655/

Cumps, E., Verhagen, E., & Meeusen, R. (2007). Prospective epidemiological study of basketball injuries during one competitive season: ankle sprains and overuse knee injuries. Journal of sports science & medicine, 6(2), 204–211.

Fuller, C. W., Ekstrand, J., Junge, A., Andersen, T. E., Bahr, R., Dvorak, J., Hägglund, M., McCrory, P., & Meeuwisse, W. H. (2006). Consensus statement on injury definitions and data collection procedures in studies of football (soccer) injuries. British journal of sports medicine, 40(3), 193–201. https://doi.org/10.1136/bjsm.2005.025270

Hopkins, C., et al. (2016). Critical review on the socio-economic impact of tendinopathy. Asia Pac J Sports Med Arthrosc Rehabil Technol, 4, 9–20. doi:10.1016/j.asmart.2016.01.002

Leppänen, M., Pasanen, K., Kujala, U. M., & Parkkari, J. (2015). Overuse injuries in youth basketball and floorball. Open access journal of sports medicine, 6, 173–179. https://doi.org/10.2147/OAJSM.S82305

Lemme, N. J., Li, N. Y., DeFroda, S. F., Kleiner, J., & Owens, B. D. (2018). Epidemiology of Achilles tendon ruptures in the United States: athletic and nonathletic injuries from 2012 to 2016. Orthopaedic Journal of Sports Medicine, 6(11), 2325967118808238.

Lemme, N. J., Li, N. Y., Kleiner, J. E., Tan, S., DeFroda, S. F., & Owens, B. D. (2019). Epidemiology and video analysis of Achilles tendon ruptures in the National Basketball Association. The American Journal of Sports Medicine, 47(10), 2360-2366. doi:10.1177/0363546519858609

Ma, M. (2023). Injury Incidence, Risk Factors, Prevalence and Rehabilitation of Injuries of Ankles in Professional Basketball Players. Highlights in Science, Engineering and Technology, 30, 54-60. https://doi.org/10.54097/hset.v30i.4950

McInnes, S. E., Carlson, J. S., Jones, C. J., & McKenna, M. J. (1995). The physiological load imposed on basketball players during competition. Journal of Sports Sciences, 13(5), 387-397. doi:10.1080/02640419508732254

McKay, G. D., Goldie, P. A., Payne, W. R., & Oakes, B. W. (2001). Ankle injuries in basketball: injury rate and risk factors. British journal of sports medicine, 35(2), 103–108. https://doi.org/10.1136/bjsm.35.2.103

Raikin, S. M., Garras, D. N., & Krapchev, P. V. (2013). Achilles tendon injuries in a United States population. Foot & Ankle International, 34(4), 475-480. doi:10.1177/1071100713477621

Stojanović, E., Faude, O., Nikić, M., Scanlan, A. T., Radovanović, D., & Jakovljević, V. (2023). The incidence rate of ACL injuries and ankle sprains in basketball players: A systematic review and meta-analysis. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports. https://doi.org/10.1111/sms.14328

Tummala, S. V., Morikawa, L., Brinkman, J. C., et al. (2023). Characterization of ankle injuries and associated risk factors in the National Basketball Association: Minutes per game and usage rate associated with time loss. Orthopaedic Journal of Sports Medicine, 11(7). https://doi.org/10.1177/23259671231184459

Vuurberg, G., Hoorntje, A., Wink, L. M., van der Doelen, B. F. W., van den Bekerom, M. P., Dekker, R., … Kerkhoffs, G. M. M. J. (2018). Diagnosis, treatment and prevention of ankle sprains: update of an evidence-based clinical guideline. British Journal of Sports Medicine, 52(15), 956. https://doi.org/10.1136/bjsports-2017-098106

Ostali Blackbox članki