POŠKODBA ZADNJE STEGENSKE MIŠICE (LOŽE)

Poškodbe zadnje stegenske mišice so med najpogostejšimi poškodbami spodnjih okončin in se pogosto ponavljajo.

Ključni element pri zdravljenju teh poškodb je temeljita rehabilitacija, ki je pri akutnih poškodbah razdeljena v tri faze. Vsaka faza ima specifične cilje in merila, ki jih je potrebno doseči, pred nadaljevanjem v naslednjo fazo. Prehitra vrnitev v športne aktivnosti brez ustrezne rehabilitacije lahko privede do ponovitve poškodbe, ki je običajno hujše stopnje.

V tem članku bomo predstavili znanstveno podprt vodič za rehabilitacijo, ki vključuje vse ključne faze okrevanja po akutni poškodbi. Naš cilj je, da vas seznanimo s celovitim potekom rehabilitacije, čeprav v Blackbox centru izvajamo samo kineziološko preventivo. Naša specializacija je preventivna vadba, zato v članku poudarjamo pomembnost preventivnih ukrepov, ki so ključni za zmanjšanje tveganja ponovitve poškodbe. Zavedamo se, da je rehabilitacija ključnega pomena za popolno okrevanje in uspešno vrnitev v šport, zato je pomembno, da športniki poiščejo ustrezno strokovno pomoč.

Kaj storiti, ko pride do poškodbe ?

Do poškodbe zadnje stegenske mišice običajno pride med telesno dejavnostjo, in sicer na nekontakten način. Akutne poškodbe so pogostejše med športniki kot v splošni populaciji, še posebej bolj v naslednjih primerih [1]:

pri terenskih (nogomet) kot dvoranskih športih (košarka)

pri športih ki vključujejo ekstremne raztege mišic (gimnastika, ples)

pri športih ki vključujejo šprint (tek čez ovire, tek na kratke razdalje, nogomet)

v času predsezone
med tekmovanjem kot v času treninga

Takoj po poškodbi je ključno, da oseba preneha obremenjevati mišico. Priporočljiv je dvig uda in hlajenje za zmanjšanje otekline. Kmalu po poškodbi se priporoča vadbena rehabilitacija katere primarni cilj je vrniti posameznika v športne aktivnosti in preprečiti ponovne poškodbe. Poleg fizične rehabilitacije je pomembno upoštevati tudi psihosocialne vidike, saj lahko strah in zaskrbljenost, ki se pogosto pojavita med izvajanjem balističnih gibov, upočasnita proces okrevanja.

Skupen cilj rehabilitacije je športniku omogočiti vrnitev v trenažni in nato še v tekmovalni proces ter preprečiti ponovni nastanek poškodbe.

Faze rehabilitacije

Smernice za rehabilitacijo akutne poškodbe zadnje stegenske mišice so razdeljene na tri faze, pri čemer se faze prepletajo glede na stopnjo poškodbe. Vsaka faza ima jasno določene cilje in merila za napredovanje, s končnim ciljem, da se poškodovanega športnika čim prej, a temeljito pripravi na vrnitev v trenažni in tekmovalni proces. Te smernice so primerne za akutne poškodbe zadnje stegenske mišice prve in druge stopnje [2,3]. Kako so stopnje klasificirane si lahko preberete v našem prejšnjem članku Poškodbe zadnje stegenske mišice. Pomembno je, da se s prvo fazo rehabilitacije začne takoj po poškodbi, saj lahko dolgotrajna telesna nedejavnost upočasni proces celjenja mišice.

FAZA

V prvi fazi rehabilitacije, ki traja približno en teden po poškodbi, je ključni poudarek na zmanjševanju bolečine, otekanja in zaščiti tkiva pred nastankom brazgotin. Prisotni so znaki vnetja, gibljivost mišice pa je omejena. Ker želimo preprečiti atrofijo in spodbuditi razvoj živčno mišične kontrole se v tej fazi izvajajo nizko-intenzivne neboleče vaje spodnjih okončin in ledveno-medeničnega področja. Obseg izvajanja giba se omeji na neboleči obseg gibanja.

Cilji prve faze rehabilitacije:

zaščita in spodbujanje celjenja
zmanjšanje atrofije
izboljšanje živčno-mišičnega nadzora
Hlajenje – za zmanjšanje bolečine in vnetja se priporoča hlajenje poškodovanega predela dva do trikrat na dan v časovnem intervalu 15-20 minut s hladnimi obkladki. Če poškodbo hladite z ledom zmanjšajte čas trajanja na 3-5 minut.
Protibolečinska zdravila – za lajšanje bolečine po poškodbi se lahko uporabljajo nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID). Vendar pa je njihova uporaba priporočljiva le v prvih 3-7 dneh po poškodbi, saj lahko dolgotrajno zaviranje vnetnih procesov upočasni naravni proces celjenja in remodeliranja tkiva.
Zaščita – priporoča se zgodnje izvajanje vaj za ohranjanje gibljivosti v nebolečem obsegu gibanja, saj te vaje spodbujajo in podpirajo proces celjenja. Zgodnje obremenjevanje deluje kot pomemben stimulus za celjenje prek mehanizma mehanotransdukcije, kar prispeva k hitrejšemu okrevanju. Vsekakor pa se je potrebno izogibati prekomernemu raztezanju zadnjih stegenskih mišic, saj lahko to povzroči brazgotinjenje, ki zavira regeneracijo mišice. Bolečina naj bo glavno merilo pri določanju varnega obsega gibanja. Pri hoji naj osebe omejijo korake ali uporabljajo bergle v hujših primerih.
Terapevtske vaje – za zmanjšanje atrofije se priporoča gibanje in terapevtske vaje. Med izvajanjem vaj ne sme prihajati do bolečine, intenzivnost posamezne vaje pa mora bit nizka do srednja oziroma takšna, ki jo poškodovani lahko prenaša. Priporočene vaje vključujejo:

- kolesarjenje na sobnem kolesu ob nizkem uporu (100-120 W) 2-krat dnevno po 10 minut

hoja na mestu
stransko prestopanje z nizko intenzivnostjo (vaje agilnosti nizke intenzivnosti)
izometrične vaje za stabilizacijo trupa
Nekatere raziskave so pokazale da je za optimalno delovanje zadnje stegenske mišice med športnimi dejavnostmi potreben dober živčno-mišični nadzor ledveno-medenične regije. Zaradi tega strokovnjaki pri rehabilitaciji poškodbe zadnje stegenske mišice priporočajo in uporabljajo različne vaje za stabilizacijo trupa in postopno razvijanje agilnosti
enonožne vaje za ravnotežje (z odprtimi in zaprtimi očmi)

V prvi fazi se odsvetuje izolacijske vaje za moč poškodovane mišice in pretiranemu raztegu.

Kriteriji za napredovanje v drugo fazo rehabilitacije

normalen vzorec hoje brez bolečin
rahel tek brez bolečin
neboleča izometrična kontrakcija zadnje stegenske mišice leže na trebuhu ob upogibu kolena pri 90 stopinjah in submaksimalnem naporu (50-70% 1RM)

FAZA

Druga faza se začne tretji dan po poškodbi in traja okvirno tri tedne (odvisno od stopnje poškodbe). Pri tej fazi je pomembno, da ne prihaja do večjih sil pri podaljšanem položaju zadnje stegenske mišice.

Cilji druge faze rehabilitacije

popolni neboleč obseg gibanja
razvoj živčno-mišičnega nadzora trupa in medenice z dvigom hitrosti gibanja

Hlajenje – hlajenje se priporoča po vadbi za zmanjšanje vnetja in bolečine.

Protibolečinska zdravila – v tej fazi uporaba protibolečinskih zdravil ni več priporočljiva, saj lahko dolgotrajna uporaba nesteroidnih protivnetnih zdravil povzroči negativne učinke. Poleg tega lahko ta zdravila prikrijejo bolečino med rehabilitacijo, kar lahko privede do izbire vaje prevelike intenzivnosti.

Zaščita – priporoča se postopno podaljševanje zadnje stegenske mišice, da se postopoma doseže poln obseg gibanja. Če je prisotna mišična šibkost, se je treba izogibati skrajnim raztegom.

Terapevtske vaje – izbor in progresija vaj v tretji fazi naj bo takšna, da se vaje izvaja pri vedno daljši dolžini mišice. Poleg tega se lahko težavnost vaje spreminja s hitrostjo gibanja in spreminjanjem bremena. Vaje je najprej smiselno izvajati predvsem v prečni in čelni ravnini, da preprečite prekomerno raztezanje poškodovane mišice. Ko se mišica okrepi in postane bolj tolerantna, lahko postopoma preidete na vaje v sagitalni ravnini. Primeri vaj v drugi fazi:

kolesarjenje na sobnem kolesu kot del ogrevanja
vaje za agilnost (lateralna gibanja in gibanja naprej/nazaj)

vaje za stabilnost trupa

- submaksimalne ekscentrične vaje pri delnem iztegu zadnje stegenske mišice (kot del funkcionalnih vzorcev)

tek pri polovični hitrosti

Kriteriji za napredovanje v tretjo fazo:

neboleča izometrična kontrakcija zadnje stegenske mišice pri upogibu kolena (kot 90 stopinj) leže na trebuhu pri maksimalnem uporu
neboleč tek naprej pri polovični največji hitrosti

3. FAZA

Tretja faza traja od enega do šest tednov, odvisno od stopnje poškodbe, in se lahko prekriva z drugo fazo. Vključuje funkcionalno fazo in fazo vrnitve v trenažno tekmovalni proces.

Cilji tretje faze rehabilitacije:

izvajanje gibalnih nalog brez bolečine
normalizacija koncentrične in ekscentrične jakosti zadnje stegenske mišice (v polnem obsegu gibanja in pri različnih hitrostih)
izboljšanje živčno-mišičnega nadzora trupa in medenice
izboljšanje živčno-mišičnega nadzora športno specifičnih gibanj

Hlajenje – uporaba hladilnih obkladkov ali ledu po vadbi po potrebi.
Zaščita – če je bila druga faza rehabilitacije uspešno zaključena je zadnja stegenska mišica dovolj močna pri vseh stopnjah raztega. To pomeni, da je obseg giba mišice popoln, neomejen in brez bolečine. Ne glede na to pa je potrebno omejiti šprinte, eksplozivne gibe in pospeške dokler oseba ne zadosti kriterijem vrnitve v trenažno tekmovalni proces. Poškodovani mora prav tako pred začetkom teh vaj doseči poln obseg gibljivosti zadnje stegenske mišice.
Terapevtske vaje – cilj tretje faze rehabilitacije je pripraviti osebo na trenažni in tekmovalni proces, zato je potrebno v sklop terapevtskih vaj vključiti specifične športne vaje in napredne vaje agilnosti. Vse vaje morajo slediti načelu progresije. Vaje za stabilizacijo trupa naj postanejo zahtevnejše in vključujejo gibe v prečni ravnini ter asimetrične položaje. Poleg tega je potrebno vključiti ekscentrične vaje za krepitev zadnje stegenske mišice v končnih fazah iztega. Primeri vaj, ki so primerne za tretjo fazo rehabilitacije, vključujejo:

- izpadne korake v hoji z rotacijo trupa z bremenom
- enonožne dvige medenice na klopi
- enonožne predklone z bremenom
nordijsko vajo

Športniki se po poškodbi lahko vrnejo v trenažno tekmovalni proces, če so doseženi naslednji kriteriji:

odsotnost bolečine in simptomov (med palpacijo, med šprintom, med športno specifičnimi gibi, med tekom na 2400m)
polni obseg gibanja (podoben obseg gibljivosti kot na zdravi strani)
polna hitrost teka
sposobnost športno specifičnih gibanj

Razvit je bil tudi nov klinični test, ki naj bi športnikom in trenerjem pomagal pri odločitvi ali je športnik sposoben za vrnitev na igrišče. Ta test je aktivni balistični test gibljivosti zadnje lože stegna [4].

V praksi se pogosto dogaja, da se športniki (pre)kmalu vrnejo v tekmovalni proces po poškodbi zadnje stegenske mišice. Raziskave kažejo, da ima kar 89% oseb, ki se vrne v trenažni oziroma tekmovalni proces, še vedno znake poškodbe glede na rezultate slikovnih diagnostik.

Zato je izjemno pomembno, da po poškodbi športniki prejmejo ustrezno strokovno podporo za popolno okrevanje. V prvih fazah rehabilitacije so najbolj pomembni fizioterapevti, kasneje pa je nujna vključitev kineziologov, ki zagotovijo, da se športniki varno in učinkovito vrnejo v tekmovalni proces. V Blackbox centru razumemo pomen natančnega pristopa k rehabilitaciji in se zavedamo specifičnih zahtev različnih športov. Rehabilitacija mora biti prilagojena individualnim potrebam in ciljem vsakega športnika. Zato pred začetkom rehabilitacije z vsakim posameznikom pogovorimo o njihovih ciljih in načrtu dela, da omogočimo čim hitrejšo in varno vrnitev v trenažni ter, po potrebi, tekmovalni proces.

Zaključek

Obravnava poškodb zadnje stegenske mišice zahteva celovit in prilagojen pristop, saj lahko prehitro vračanje v športne aktivnosti povzroči dolgotrajne težave in ponovitve poškodb. Zavedanje o pomembnosti ustrezne rehabilitacije je ključno za uspešno okrevanje in ponovno vključitev v tekmovalni proces. Pravilno usmerjena rehabilitacija, ki upošteva vse faze zdravljenja in individualne potrebe športnika, je ključna za dosego optimalnih rezultatov in preprečevanje ponovnih poškodb.

Čeprav v Blackbox centru ne izvajamo rehabilitacije, smo specializirani za preventivne ukrepe in programe vadbe, ki lahko pomagajo preprečiti športne poškodbe, vključno s poškodbami zadnje stegenske mišice. Vemo, da je pravilna in skrbno načrtovana rehabilitacija ključna za popolno okrevanje, zato priporočamo, da se po poškodbi posvetujete s strokovnjaki, ki bodo zagotovili varen in učinkovit proces rehabilitacije.

Naša naloga v Blackbox centru je, da vas pripravimo na uspešno vrnitev k športnim aktivnostim in vam pomagamo preprečiti morebitne nove poškodbe.