AHILOVA TETIVA – vzroki, simptomi in preventiva
Ahilova tetiva je ena najmočnejših tetiv v telesu, ki povezuje mečne mišice s petnico in omogoča hojo, tek ter zagotavlja stabilnost gležnja.
Ahilova tetiva je ena najmočnejših tetiv v telesu, ki povezuje mečne mišice s petnico in omogoča hojo, tek ter zagotavlja stabilnost gležnja.
Zaradi svoje obremenjenosti in specifične anatomske vloge je pogosto izpostavljena poškodbam, ki se najpogosteje pojavijo pri intenzivnih športnih dejavnostih, nenadnih spremembah gibanja ali dolgotrajni preobremenitvi. V članku BlackBox centra bomo raziskali, zakaj je Ahilova tetiva tako pomembna, katere vrste poškodb se lahko pojavijo in kako jih preprečiti s pravočasno oskrbo. Vabimo vas, da odkrijete, kako lahko z ustrezno vadbo ohranite moč in zdravje svoje Ahilove tetive ter zmanjšate tveganje za poškodbe.
Ahilova tetiva, znana tudi kot petna tetiva, je največja tetiva v človeškem telesu. Dolga je okoli 15 centimetrov in igra ključno vlogo pri gibanju stopala, hoji, teku in skakanju. Sestavljena je iz močnih kolagenski vlaken večinoma kolagen tipa I., ki zagotavlja visoko trdnost in elastičnost.
Tetiva povezuje mišico gastrocnemius in soleus s petno kostjo. Skupaj tvorita mišično skupino imenovano triceps surae, ki je odgovorna za plantarni upogib stopala. Prav tako sodeluje pri upogibu kolenskega sklepa. Ahilova tetiva ima razmeroma slabšo oskrbo s krvjo, predvsem v srednjem delu, kar prispeva k daljšemu časi celjenja v primeru poškodb.
Zaradi vsakodnevnih izpostavljenosti velikim obremenitvam je nagnjena k poškodbam, kot so natrganine, vnetja (tendinitis) in degenerativne spremembe (tendinoza).
Ruptura Ahilove tetive je resna poškodba, pri kateri lahko pride do delne ali popolne pretrganine tetive. Pogosta je pri športno aktivnih posameznikih, ki se ukvarjajo s športi z nenadnimi spremembami smeri, pospeški ali skoki, kot so nogomet, košarka ali tenis.
Najpogosteje se pretrga na svojem srednjem delu, približno 2-6 cm nad mestom, kjer se pritrjuje na petno kost. Ta predel je najbolj dovzeten na poškodbe zaradi slabše prekrvavitve, saj zmanjšuje regenerativne sposobnosti tetive in povečuje njeno občutljivost na obremenitve.
Pri rupturi Ahilove tetive je hoja omejena, saj bo stopalo izgubilo moč za odriv na prste, zato bo hoja nestabilna in šepava. Priporočeno je, da se pri rupturi tetive ne poskuša hoditi brez ustrezne imobilizacije ali zdravljenja, saj se lahko poškodba poslabša ali oteži kasnejše okrevanje.
Ob poškodbi rupture Ahilove tetive poškodovanci navajajo naslednje zelo značilne simptome:
Nekatere osebe so zaradi spodaj navedenih dejavnikov tveganja bolj izpostavljene tveganju za rupturo Ahilove tetive:
Zmanjšanje dejavnikov tveganja, kot so pravilna priprava na športne aktivnosti, raztezanje, krepitev mišic in ustrezna regeneracija, je ključno za ohranjanje zdravja Ahilove tetive.
Diagnoza rupture Ahilove tetive temelji na kombinaciji kliničnega pregleda, anamneze in po potrebi slikovnih preiskav.
Diagnoza je običajno jasna na podlagi kliničnega pregleda in anamneze, slikovne preiskave pa se uporabljajo za potrditev in natančnejšo oceno poškodbe. Hitro prepoznavanje rupture je ključno za uspešno zdravljenje in preprečevanje dolgoročnih zapletov.
Odločitev za operativno ali konservativno zdravljenje rupture Ahilove tetive temelji na več dejavnikih, ki vključujejo starost, vrsto poškodbe, fizično kondicijo in predvidene aktivnosti po okrevanju.
Ko se odločijo za operativno zdravljenje upoštevajo naslednje dejavnike:
Pri delni rupturi, starejših osebah s slabšim splošnim zdravje in pri osebah, ki niso redno športno aktivni se navadno ne odločajo za operativno zdravljenje.
Ne glede na izbiro zdravljenja je rehabilitacija dolgotrajen proces, ki vključuje več faz:
V Blackbox centru ponujamo preventivno vadbo, posebej prilagojeno za preprečevanje poškodb Ahilove tetive. Naši strokovnjaki so usposobljeni za individualni pristop, ki upošteva specifične potrebe in cilje posameznika. S pomočjo natančno zasnovane vadbe, ki vključuje krepitev, raztezanje in izboljšanje stabilnosti, zmanjšujemo tveganje za poškodbe ter spodbujamo dolgoročno zdravje in gibljivost tetive. Cilj naše vadbe je izboljšati funkcionalnost in zmanjšati obremenitve, ki lahko privedejo do poškodb.
Vadbeni kineziološki program za preventivo pred poškodbo Ahilove tetive sestavlja vaje za:
Postopna obremenitev tetive: postopno uvajanje aktivnosti z manj stresa na tetivo omogoča njeno prilagoditev na vsakodnevne in športne obremenitve.
Vabimo vas v Blackbox center, da se nam pridružite in se z nami posvetujete o vaših potrebah ter prilagojeni vadbi, ki vam bo omogočila ohraniti aktivnost brez omejitev.
Pripravili smo vam pet vaj za preventivo pred poškodbami Ahilove tetive.
Dvigi na stopnici z utežjo
Hoja po prstih z utežmi
Skoki z višine
Stanje na eni nogi na ravnotežni blazini
Razteg Ahilove tetive
Ponovitve: položaj zadržite za 30 sekund in ga izvedite na vsaki strani 2-krat.
Ahilova tetiva je močno mehko tkivo v človeškem telesu, vendar je zaradi svoje obremenitve pogosto izpostavljena poškodbam. Pravilna preventiva in redna vadba so ključnega pomena za ohranjanje njene zdravja in funkcionalnosti. V Blackbox centru ponujamo prilagojene vadbe, ki pomagajo zmanjšati tveganje poškodb ter izboljšati moč in stabilnost Ahilove tetive. S strokovnim pristopom in individualno obravnavo vam omogočamo ohranitev aktivnega in brezskrbnega življenjskega sloga.
Ob pravilnem zdravljenju in skrbno načrtovani rehabilitaciji so možnosti za uspešno vrnitev k športnim aktivnostim zelo visoke. Večina posameznikov ponovno doseže primerljivo raven zmogljivosti kot pred poškodbo, saj Ahilova tetiva postopoma povrne svojo funkcionalnost in prožnost. Ključ do uspeha je postopno povečevanje obremenitev in izvajanje vaj za krepitev tetive.
Ne, uporaba mavca ni vedno nujno. Imobilizacija je sicer potrebna, vendar se večinoma uporabljajo opornice, ki so snemljive. Zaradi prilagodljivosti in udobja predstavlja boljšo izbiro kot klasični mavec, pri čemer zagotavlja optimalne pogoje za obnovitev funkcionalnosti tetive.
Viri:
Leppilahti, J. in Orava, S. (1998). Total Achilles Tendon Rupture. Sports Medicine, 25(2), 79–100. https://doi.org/10.2165/00007256-199825020-00002
Leppilahti, J., Puranen, J. in Orava, S. (1996). Incidence of Achilles tendon rupture. Acta Orthopaedica Scandinavica, 67(3), 277–279. https://doi.org/10.3109/17453679608994688
Movin, T., Ryberg, Å., McBride, D. J. in Maffulli, N. (2005). Acute Rupture of the Achilles Tendon. Foot and Ankle Clinics, 10(2), 331–356. https://doi.org/10.1016/j.fcl.2005.01.003
O’Brien, M. (2005). The Anatomy of the Achilles Tendon. Foot and Ankle Clinics, 10(2), 225–238. https://doi.org/10.1016/j.fcl.2005.01.011
Strom, A. C. in Casillas, M. M. (2009). Achilles Tendon Rehabilitation. Foot and Ankle Clinics, 14(4), 773–782. https://doi.org/10.1016/j.fcl.2009.08.003
Yang, X., Meng, H., Quan, Q., Peng, J., Lu, S. in Wang, A. (2018). Management of acute Achilles tendon ruptures: A review. Bone & Joint Research, 7(10), 561–569. https://doi.org/10.1302/2046-3758.710.BJR-2018-0004.R2
Dunajska cesta 5
1000 Ljubljana