5 najpogostejših poškodb v nogometu

Nogomet je eden najbolj priljubljenih športov na svetu, ki ga igrajo milijoni igralcev po vsem svetu. Kljub svoji priljubljenosti, dinamiki in virtuoznih potezah predstavlja šport, ki je pogosto povezan s številnimi poškodbami.

Le te vplivajo na igralčevo uspešnost in dolgoročno zdravje. V tem članku vam bomo predstavili  pet najpogostejših poškodb, s katerimi se srečujejo nogometni igralci. Posamezno poškodbo bomo opredelili glede na vzroke, simptome in dejavnike tveganja za nastanek. V drugem delu vam želimo predstaviti koncept vadbe po nogometnih poškodbah, ki smo ga razvili v Blackbox centru in preventivne strategije za zmanjšanje možnosti poškodbe.

Razumevanje najpogostejših poškodb je ključnega pomena za igralce, trenerje in ostale strokovnjake, ki so vključeni v nogomet. S tem želimo širiti zavedanje in strategije za obravnavo športnih poškodb in igralcem omogočiti hitro in uspešno vrnitev na nogometno igrišče.

Incidenca in prevalenca najpogostejših nogometnih poškodb

Pojavnost poškodb pri profesionalnih moških nogometaših je 7,75 na 1000 ur (nogometne igre), medtem, ko je pri amaterskih nogometaših nekoliko višja, 7,98 na 1000 ur. Pojavnost poškodb med tekmami (30,64 na 1000 ur) je bila 7,71-krat višja od pojavnosti poškodb pri treningih (3,97  na 1000 ur) pri profesionalnih nogometaših in 5,45-krat višja pri amaterjih (17,56 na 1000 ur). Poškodbe spodnjih okončin so najbolj razširjene med profesionalnimi (83,32%) in amaterskim (80,4%)  nogometnimi igralci na 1000 ur in zajemajo poškodbe stegna, gležnja in kolena [1]. 

poškodba pri nogometu

Tveganje za nastanke poškodb je bistveno večje v času tekme, kot na treningu. Pojavnost poškodb ima pomembne posledice za igralce, trenerje, strokovnjake na področju medicine športa in športne znanosti. Preventivni in individualno prilagojeni programi kondicijske priprave zmanjšajo možnost nastanka poškodbe, kar pripomore k manjši možnosti za poškodbo profesionalnih in rekreativnih nogometnih igralcev.

Kljub zavedanju, da ustrezna kondicijska priprava zmanjša možnost za nastanek, poškodb ne moremo preprečiti. V Blackbox centru naši izkušeni kineziologi s poškodovanimi nogometnimi igralci izvajajo vadbo po poškodbah, kjer stremimo k najboljši možni storitvi za profesionalne in rekreativne nogometne igralce, z mislijo o ustrezno izvedenem procesu vračanja v nogometno igro.

Poškodbe spodnjih okončin so najpogostejše, saj v povprečju predstavljajo 83,32% vseh poškodb. Poškodbe trupa in zgornjih okončin so imele povprečno vrednost 31,1% , poškodbe glave/obraz/vratu so imele najnižjo povprečno vrednost 3,99%, kar je 21-krat manj pogosto kot poškodbe spodnjih okončin. Glede poškodb spodnjih okončin je stegno največkrat poškodovano (26,07%). Sledijo poškodbe gležnja (15,84%), kolena (14,7%) in kolka/dimelj (12,96 %) [1].

Dejavniki tveganja

Na splošno so na področju rehabilitacije in vadbe po poškodbah glavni dejavniki tveganja delijo na zunanje in notranje dejavnike:

  • Preobremenitev
  • Napačna tehnika in biomehanika
  • Neustrezna kondicijska priprava
  • Tekmovalne obremenitve
  • Anatomski dejavniki
  • Starost, spol in izkušnje

  • Predhodna poškodba

Mehanizmi poškodb

Dinamika nogometne igre prinaša raznolike mehanizme poškodb, ki so značilne za nogometno igro. 

  • Direktni udarci s tekmecem ali predmetom lahko povzročijo poškodbe, kot so zlomi kosti ali poškodbe mišic. Glede naravo nogomete igre je možno pričakovati tudi trke z drugimi igralci v dvobojih za žogo.

  • Nepravilni gibalni vzorci, kot so skoki, spremembe smeri ali udarci, lahko povzroči pretiran stres na mišicah, sklepih ali vezeh, kar lahko vodi do zvinov sklepov ali drugih mišičnih poškodb.

  • Preobremenitev določenih mišic brez ustrezne regeneracije lahko vodi v poškodbe kot so tendinopatije ali stresne frakture.

  • Prekomerna obraba sklepov je posledica dolgotrajne izpostavljenosti obremenitvam brez ustrezne regeneracije, ki privede do poškodbe ali kroničnih bolečin.

Razumevanje teh mehanizmov poškodb je ključno za razvoj učinkovitih preventivnih strategij in načrtovanje ustrezne rehabilitacije in vračanje v redni trenažni proces pri poškodovanih igralcih.

Najbolj pogoste poškodbe nogometnih igralcev

1. Poškodbe stegna

Najpogostejša poškodba stegna v nogometu je natrgana zadnja stegenska mišica. Največkrat se poškoduje dvosklepna mišica biceps femoris, ki je odgovorna za upogib kolena in izteg kolka.

Natrganje mišice se največkrat zgodi zaradi preobremenitve mišice ali nenadnih gibov, kot so sprinti z maksimalno hitrostjo, hitro pospeševanje ali zaviranje ter sprememba smeri. Poškodba se pogosto pojavi pri igralcih, ki so slabše kondicijsko pripravljeni ali niso ustrezno ogreti.

Simptomi natrgane zadnje stegenske mišice vključujejo ostro bolečino v predelu stegna, oteklino, omejeno gibljivost in težave pri hoji ali iztegovanju noge. Zdravljenje vključuje počitek, hlajenje, stiskanje in dvig poškodovane noge (R.I.C.E. metoda), fizioterapijo in postopno vračanje k telesni aktivnosti.

Preventivni ukrepi so dinamično ogrevanje pred vadbo, trening moči in pravilna tehnika gibanja lahko pomagajo zmanjšati tveganje za to vrsto poškodbe pri nogometaših.



2. Poškodbe gležnja

Nogometni igralci utrpijo poškodbo gležnja v dvobojih za žogo, kjer je večja možnost kontaktnih poškodb. Načeloma pa se največkrat pojavljajo:

  • Zvini in nategi
  • Zlomi
  • Tendinopatije in tendinitis ahilove tetive
  • Stresne frakture
  • Izpahi

Preventivni ukrepi so krepitev mišic okoli gležnja, uporaba ustrezne obutve in opreme, dinamično in specialno ogrevanje pred vadbo ter uporaba pravilne tehnike gibanja, ki lahko pomagajo zmanjšati tveganje za poškodbe gležnja pri nogometnih igralcih. Poleg tega je pomembno, da se po poškodbah gležnja zagotovi ustrezno zdravljenje in rehabilitacija, da se prepreči nadaljnje poškodbe in omogoči hitrejše okrevanje. Pri tem je pomembno poudariti, da se v Blackbox centru zavedamo, da je v takšnih primerih potrebno trenirati »okrog poškodbe«, kar pomeni prilagojen trening, s ciljem uspešnega povratka v igro ter ohranjanja gibalnih in funkcionalnih sposobnosti igralca v času vadbe po poškodbah.

 

3. Kolena

Poškodb kolena, ki so značilna za nogometne igralce, je veliko. Poškodbe, ki prizadenejo kolenske vezi so strgane sprednje križne vezi (ACL) ali zadnje križne vezi (PCL). Igralne situacije, kjer se dogajajo nenadne spremembe smeri, ki povzročajo upogib kolena in rotacijo povzroči pretrganje križnih vezi. To je izredno težka poškodba, ki zahteva dolgotrajno rehabilitacijo ali celo kirurški poseg.

Play Video about acl rehab

Meniskus je hrustančasta struktura v kolenu, ki pomagajo pri blaženju in stabilizaciji sklepa. Poškodbe meniskusa se lahko zgodi zaradi nenadnih gibov ali rotacije kolena, kar lahko povzroči bolečino, oteklino in omejeno gibljivost.

Zvini ali nategi kolenskih ligamentov, kot so stranski kolateralni ligament (LCL) ali medialni kolateralni ligament (MCL), so pogoste poškodbe pri nogometaših. Ti se lahko pojavijo zaradi neravnega pristanka po skoku ali trka s soigralcem.

Dolgotrajno izpostavljanje ponavljajočim se obremenitvam lahko povzroči stresne frakture kosti v kolenu, kot je stresna fraktura pogačice (patella) ali stresna fraktura golenice (tibia). Poleg stres fraktur je možen tudi izpah pogačice, ki se zgodi ob premiku pogačice iz svojega običajnega položaja v kolenskem sklepu. To se lahko zgodi zaradi nenadnega trka ali rotacije kolena.

Vnetje tetiv okoli kolena, kot je patelarni tendinitis (tendinitis pogačice), se lahko pojavi zaradi prekomerne obremenitve ali neustrezne tehnike teka.

 

Preventivni ukrepi, kot so trening moči, uporaba ustreznih čevljev in opreme ter pravilna tehnika gibanja, lahko pomagajo zmanjšati tveganje za poškodbe kolena pri nogometnih igralcih. V primeru poškodb je pomembno, da se zagotovi ustrezno zdravljenje in vadbo po poškodbah, da se prepreči nadaljnje poškodbe, omogoči hitrejše okrevanje ter povratek na igrišče.

4. Kolk/dimlje

Poškodbe mišic in tetiv v predelu kolka in mišic v dimljah se lahko zgodijo zaradi nenadnih gibov z velikimi amplitudami, pospeševanja ali zaviranja, kar lahko povzroči raztezanje ali celo raztrganje mišičnih vlaken.

Vnetje tetiv, kot je tetinitis sartoriusa, se lahko pojavi zaradi prekomerne obremenitve ali neustrezne tehnike gibanja.

Vadba po poškodbi kolka ali dimelj v nogometu mora biti prilagojena glede na vrsto poškodbe, njeno resnost in posamezne zdravstvene okoliščine posameznika. Principi vadbe po poškodbi kolka ali dimelj so stopnjevanje obremenitve, vadba gibljivosti in moči, aerobna vadba. V procesu vadbe po poškodbi pa v Blackbox centru redno spremljamo bolečino in glede na to redno prilagajamo program vadbe.

Zaključek

Nogomet je dinamičen šport, ki prinaša tudi tveganje za poškodbe. Razumevanje tveganj za nastanek poškodb je ključnega pomena za nogometne igralce in trenerje. S pravilno vadbo in rehabilitacijo po poškodbah lahko igralci znatno zmanjšajo tveganje za ponovne poškodbe ter pospešijo svoje okrevanje. V Blackbox centru smo zavezani kakovostni rehabilitaciji in vadbi, ki je prilagojena individualnim potrebam vsakega posameznika. Kineziologi, ki delujejo v Blackbox centru sodelujejo z igralci, da jim omogočijo uspešno vrnitev v redni trenažni proces. Naš celostni pristop k rehabilitaciji in vadbi po poškodbah igralcem omogoča popolno zaupanje in najboljšo možnost za uspešno vrnitev na nogometno igrišče.

Kazalo

NAROČITE SE NA brezplačni POSVET!
Kontaktne informacije
Delovni čas

4.Viri in priporočena literatura
Bangsbo, J. (2014). Physiological demands of football. Sports Science Exchange, 27(124), 1-6.
Dellal, A., Owen, A., Wong, D. P., Krustrup, P., van Exsel, M., Mallo, J., & Chamari, K. (2012). Technical
and physical demands of small vs. large sided games in relation to playing position in elite soccer.
Human Movement Science, 31(4), 957-969.
Hoff, J., & Helgerud, J. (2004). Endurance and strength training for soccer players: physiological
considerations. Sports Medicine, 34(3), 165-180.
Impellizzeri, F. M., Marcora, S. M., Castagna, C., Reilly, T., Sassi, A., Iaia, F. M., & Rampinini, E. (2006).
Physiological and performance effects of generic versus specific aerobic training in soccer players.
International Journal of Sports Medicine, 27(06), 483-492.
Mujika, I., Santisteban, J., & Castagna, C. (2009). In-season effect of short-term sprint and power
training programs on elite junior soccer players. Journal of Strength and Conditioning Research,
23(9), 2581-2587.
Reilly, T., Bangsbo, J., & Franks, A. (2000). Anthropometric and physiological predispositions for elite
soccer. Journal of Sports Sciences, 18(9), 669-683.
Stølen, T., Chamari, K., Castagna, C., & Wisløff, U. (2005). Physiology of soccer: an update. Sports
Medicine, 35(6), 501-536.

Ostali Blackbox članki
Scroll to Top