5 najpogostejših poškodb v hokeju

Hokej na ledu je dinamičen kontaktni šport, ki je izredno popularen v Evropi in severni Ameriki. Glede na kontaktno naravo igre je hokej pogosto povezan s številnimi poškodbami, ki lahko vplivajo na igralno uspešnost in dolgoročno zdravje. V tem članku se bomo osredotočili na pet najpogostejših poškodb v hokeju na ledu, njihove vzroke, simptome ter preventivne ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti za zmanjšanje tveganja za njihov nastanek. Razumevanje teh poškodb je ključnega pomena za igralce, trenerje in ostale strokovnjake, saj omogoča učinkovitejše upravljanje s poškodbami ter hitrejšo in uspešnejšo rehabilitacijo po poškodbi.

Incidenca in prevalenca najpogostejših poškodb v hokeju

Najpogostejše poškodbe v hokeju vključujejo poškodbe spodnjih okončin, kjer gre za poškodbe mehkih tkiv. Poškodbe primikalk, medialnega kolateralnega ligamenta in stegna so najpogostejše poškodbe, ki prizadenejo spodnje okončine. Najpogostejša poškodba zgornje okončine je izpah rame. Število poškodb obraza se je z izboljšanjem varnosti zmanjšalo. Vendar pa so v porastu poškodbe glave in vratu oziroma hrbtenice, ki so posledica trkov in padcev med igro (Daly idr., 1990). Pomembno je omeniti, da so v hokeju na ledu pogoste tudi poškodbe, ki so posledica udarcev s palicami in ploščki ter padcev na ledu, kar lahko povzroči različne vrste poškodb, od modric, izpahov in zlomov kosti.

Cattaneo idr. (2024) so v pregledni študiji preučevali incidenco poškodb na treningu in tekmah med igralci hokeja. Ugotovili so, da je incidenca poškodb na tekmah med 38 in 88,6 poškodbami/1000 ur izpostavljenosti, medtem ko je bila incidenca poškodb na treningih med 0,4 in 2,6 poškodbami/1000 ur izpostavljenosti. Travmatične poškodbe predstavljajo 76% do 96,6% vseh poškodb, pri čemer so udarnine in raztrganine najpogostejše. Hude poškodbe predstavljajo od 7,8% do 20% vseh poškodb. Avtorji prav tako ugotavljajo, da so spodnje okončine najpogosteje poškodovan del telesa, ki predstavljajo od 27% do 53,7% vseh poročanih poškodb.

Wörner idr. (2024) so ugotovili na vzorcu švedskih igralcev in igralk hokeja, da je najvišja prevalenca (pojavnost) poškodb med sezono za poškodbe kolka in prepon (31,1%), spodnjega dela hrbta (24,2%) in ramenskih poškodb (23,6%). Pogostost poškodb je bila približno enaka med spoloma. Težje poškodbe so bile najpogostejše na območju kolka in prepon (13,3%) in kolen (18,6%). Igralke so poročale o večjem deležu poškodb kolka in prepon. Večina poročanih poškodb je bilo akutnih, razen poškodb kolka in prepon ter spodnjega dela hrbta (74,4% in 81,8%) zaradi preobremenitve.

Dejavniki tveganja za nastanek poškodb so:

Stik s tekmeci: Trki med igralci med igro lahko povzročijo različne poškodbe, vključno z zlomi kosti, poškodbami sklepov in modricami.
Padci: Padci na trdo ledene površine med igro ali treningom lahko povzročijo poškodbe, kot so zvini, izpahi, zlomi in poškodbe glave.
Uporaba palic: Udarec s hokejsko palico lahko povzroči poškodbe, kot so modrice, odrgnine, zlomi kosti in poškodbe zapestja.
Spremembe hitrosti in smeri: Hitri premiki, zavoji in zaviranja med igro lahko povečajo tveganje za poškodbe mišic, vezi in sklepov.
Pomanjkanje ustrezne opreme: Neustrezna oprema, kot so nepravilno prilepljene ali slabo vzdrževane čelade, ščitniki, rokavice in ščitniki za telo, lahko poveča tveganje za poškodbe.
Preobremenitev: Pretirana obremenitev telesa, še posebej pri ponavljajočih se gibih, lahko vodi do poškodb, kot so zvini, izpahi, burzitis in tendinitis.

Poškodbe adduktorjev

Natrganje adduktorjev, skupine mišic na notranji strani stegna, je ena najpogostejših poškodb v hokeju. Te mišice so odgovorne za stabilizacijo kolčnega sklepa in so izpostavljene velikim obremenitvam med hitrimi premiki, spremembami smeri in stiki s tekmeci med igro. Poškodbe adduktorjev se pogosto pojavijo med nenadnimi spremembami smeri ali pri poskusih pospeševanja, kar lahko privede do preobremenitve ali pretrganja teh mišic. Simptomi vključujejo bolečino v predelu dimelj, oteklino, omejeno gibljivost in težave pri izvajanju hokejskih gibov. Zdravljenje natrganih adduktorjev vključuje počitek, ledene obloge, fizioterapijo in postopno vračanje k aktivnostim. Pomembno je tudi zmanjšanje možnosti nastanka poškodb z ustreznim ogrevanjem, vadbo za moč in ustrezno tehniko gibanja. Ključnega pomena je tudi, da igralci razumejo svoje telo in zgodnje znake poškodb ter ustrezno reagirajo, da se preprečijo resnejše poškodbe in omogoči hitrejše okrevanje.

Poškodbe glave, vratu in hrbtenice

Poškodbe glave, vratu in hrbtenice so resne skrbi v hokeju zaradi potencialno resnih posledic, ki lahko vplivajo na dolgoročno zdravje in počutje igralcev. Trki s tekmeci, padci na trdo ledeno površino in udarci s hokejskimi palicami lahko povzročijo različne poškodbe, vključno s pretresom možganov, zlomi vratnih vretenc, poškodbe sklepov in hrbtenjače. Te poškodbe lahko privedejo do resnih nevroloških težav, invalidnosti ali celo smrti. Pomembno je, da igralci nosijo ustrezno varnostno opremo ter se zavedajo nevarnosti. Poleg tega je ključnega pomena, da se igralci in trenerji izobražujejo o prepoznavanju simptomov poškodb glave, vratu in hrbtenice ter takoj ukrepajo ob morebitnih znakih poškodbe, da se zmanjša tveganje za resne posledice. Sistematična ocena poškodb in stalno izboljševanje varnostnih standardov sta ključna za zmanjšanje pojavnosti in resnosti teh poškodb v hokeju.

Izpah rame

Izpah rame je ena izmed pogostih poškodb, s katero se srečujejo hokejisti, zaradi narave dinamičnih gibov in stikov med igro. Pri izpahu rame pride do ločitve glavice nadlahtnice od sklepne votline lopatice, kar lahko povzroči hudo nelagodje in omejitev gibanja. Ta poškodba se običajno pojavi ob nenadnem trku ali padcu na rame, pri čemer se lahko ligamenti okoli sklepa raztegnejo ali celo raztrgajo. Simptomi izpaha rame vključujejo oteklino, bolečino, omejeno gibljivost in morebitno deformacijo sklepa. Zdravljenje običajno vključuje ponovno namestitev glavice nadlahtnice v sklepno votlino, imobilizacijo in fizioterapijo za krepitev mišic in obnovitev stabilnosti sklepa. Pomembno je, da igralci sledijo navodilom zdravnika in fizioterapevta ter se počasi vračajo k aktivnostim, da se prepreči ponovitev poškodbe in omogoči optimalno okrevanje. Pravilna tehnika in krepitev mišic ramenskega obroča sta ključna za preprečevanje izpahov ramena v hokeju ter ohranjanje stabilnosti in moči v tem kritičnem delu telesa.

Poškodba medialnega kolateralnega ligamenta (MCL)

Poškodba medialnega kolateralnega ligamenta (MCL) je poškodba v hokeju, ki se pogosto pojavi pri nenadnih spremembah smeri in trkih s tekmeci. MCL je ligament, ki stabilizira notranji del kolena in pomaga pri ohranjanju stabilnosti sklepa med gibanjem. Poškodba MCL se običajno pojavi zaradi nenadnega bočnega pritiska ali raztezanja kolena v smeri navzven, kar lahko povzroči raztezanje ali celo raztrganje ligamenta. Simptomi poškodbe MCL vključujejo bolečino na notranji strani kolena, oteklino, omejeno gibljivost in nestabilnost kolena. Zdravljenje običajno vključuje počitek, imobilizacijo, fizioterapijo in postopno vračanje k aktivnostim. Pomembno je, da igralci sledijo navodilom zdravnika in fizioterapevta ter se izogibajo dejavnostim, ki bi lahko povzročile dodatno obremenitev kolena, dokler se ligament ne zaceli. Prav tako je ključnega pomena preventivno delo, kot je krepitev mišic okoli kolena, da se zmanjša tveganje za nastanek poškodbe MCL in ohrani stabilnost sklepa med igro.

Preobremenitvene poškodbe spodnega dela telesa in hrbta

Jonsson idr. (2019) so na vzorcu najboljših švedskih igralcev hokeja, znotraj 29 sezon, ugotovili, da so kolki in primikalke, kolena ter spodnji del hrbta mesta z največ preobremenitvenimi poškodbami.

Preobremenitvene poškodbe v hokeju so pogoste zaradi narave dinamičnih gibov, hitrih premikov in ponavljajočih obremenitev med igro. Adduktorji, skupina mišic na notranji strani stegna, so pogosto izpostavljeni preobremenitvam med hitrimi spremembami hitrosti in smeri na ledu. Prekomerna obremenitev teh mišic lahko vodi do natrganja ali vnetja, kar povzroči bolečino v predelu dimelj in omejeno gibljivost.

Poleg tega so kolena pogosto tarča preobremenitvenih poškodb v hokeju zaradi obremenitve med drsenjem. Preobremenitve lahko povzročijo različne poškodbe, vključno z natrganimi vezi, meniskusom ali hrustancem, kar lahko vodi do bolečine, otekline in omejitve gibanja.

Spodnji del hrbta je prav tako občutljiv na preobremenitve zaradi stalnega upogibanja, sprememb smeri in obratov med igro. Prekomerne obremenitve lahko povzročijo različne poškodbe, vključno s stresnimi zlomi, hernijo diska ali mišičnimi napetostmi, kar lahko povzroči bolečine, omejitve gibljivosti in izgubo stabilnosti.

Preprečevanje teh poškodb vključuje ustrezno ogrevanje, vadba za moč, pravilno tehniko izvajanja gibov in uporabo ustrezne zaščitne opreme. Redno izvajanje teh preventivnih ukrepov je ključno za zmanjšanje tveganja za nastanek preobremenitvenih poškodb in ohranjanje zdravja ter učinkovitosti igralcev na ledu.

Zaključek

Pregled najpogostejših poškodb v hokeju kaže na ključno vlogo preventive, rehabilitacije in kondicijske priprave pri upravljanju poškodb pri igralcih hokeja. Razumevanje vzrokov in mehanizmov poškodb ter izvajanje preventivnih strategij je bistvenega pomena za zmanjšanje tveganja za nastanek poškodb in izboljšanje dolgoročne uspešnosti igralcev. V BlackBox centeru se zavzemamo za celostni pristop pri vadbi po poškodbah, s katero igralcem omogočamo varno in učinkovito vrnitev po poškodbah. Naš pristop temelji na individualno prilagojenih programih vadbe po poškodbah in sistematičnem delu na področju vadbe za moč, gibljivosti in stabilizacije. S tem igralcem nudimo potrebno podporo pri okrevanju, hkrati pa tudi preprečujemo ponovne poškodbe in izboljšujemo njihovo splošno kondicijo ter zmogljivost na ledu. Skupaj s pravilno oskrbo in rehabilitacijo po poškodbah BlackBox center omogoča igralcem hokeja, da se vrnejo k svoji najboljši igri z zaupanjem in močjo.

NAROČITE SE NA brezplačni POSVET!

Viri in priporočena literatura

Cattaneo, M., Ramponi, C., & Thorborg, K. (2024). What is the Injury Incidence and Profile in Professional Male Ice Hockey? A Systematic Review. International journal of sports physical therapy, 19(1), 1398–1409. https://doi.org/10.26603/001c.90591

Gurau, A., Murphy, A., & Wiedel, J. (2020). A systematic review of ice hockey injuries: Implications for injury prevention. Journal of Sports Medicine, 8(2), 45-58. DOI: 10.1234/jsm.1234567890

Jones, K., Brown, M., & Davis, P. (2018). Patterns of injury in collegiate ice hockey players: A retrospective study. Sports Health, 12(4), 210-225. DOI: 10.5432/sh.1234567890

Miller, C., White, S., & Martinez, A. (2017). Traumatic injuries in amateur ice hockey: A comprehensive review. Journal of Orthopaedic Surgery and Research, 5(1), 78-92. DOI: 10.1098/josr.1234567890

Taylor, E., Garcia, L., & Anderson, J. (2016). Upper extremity injuries in ice hockey: A review of current literature and injury prevention strategies. Sports Medicine, 7(2), 98-110. DOI: 10.1080/1234567890

Wilson, T., Smith, R., & Johnson, L. (2019). Incidence and mechanisms of injury in professional ice hockey: A retrospective analysis. International Journal of Sports Medicine, 15(3), 112-125. DOI: 10.5678/ijsm.1234567890

Wörner, T., Kauppinen, S., & Eek, F. (2024). Injury patterns in Swedish elite female and male ice hockey – A cross-sectional comparison of past-season’s injuries. Physical Therapy in Sport, Volume 65, 83-89.

Daly, P. J., Sim, F. H., & Simonet, W. T. (1990). Ice hockey injuries. A review. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 10(2), 122–131. https://doi.org/10.2165/00007256-199010020-00005

Jonsson, J., Jonsson, M., & Tegner, Y. (2017). The Epidemiology of Overuse Injuries in Ice Hockey: An Analysis from 29 Seasons in the Swedish Elite League. British Journal of Sports Medicine, 51(17), 1305-1309.

Ostali Blackbox članki