V kolenskem sklepu se nahajata dve ključni stukturi, imenovani križne vezi, ki so izredno pomembne pri zagotavljanju stabilnosti kolenskega sklepa. Ena izmed najpogostejših
težav, povezanih s kolenskimi poškodbami, je poškodba sprednje križne vezi, pri kateri se vsako leto poškoduje od 30 do 78 posameznikov na 100.000 prebivalcev.
Poškodba križne vezi je eden izmed najbolj običajnih razlogov za obisk ortopedskega kirurga, še posebej med aktivnimi posamezniki in športniki. Te poškodbe lahko drastično vplivajo na kakovost življenja, sposobnost gibanja in športno udejstvovanje. Z razumevanjem anatomije in funkcij križnih vezi, kot tudi vzrokov za njihovo poškodovanje, lahko bolje razumemo potrebne postopke zdravljenja in preprečevanja.
Sprednja križna vez je izjemno pomembna pri preprečevanju pretiranega premikanja golenice naprej in rotacijske nestabilnosti kolenskega sklepa. Gre za strukturo, ki je pogosto poškodovana pri športih, ki zahtevajo hitre spremembe smeri, skoke in doskoke, pri čemer se poškodbe najpogosteje pojavijo brez neposrednega trka v koleno.
Zadnja križna vez pa je debelejša in močnejša v primerjavi s sprednjo križno vezjo. Njena glavna funkcija je preprečevanje prekomernega premika golenice nazaj napram stegnenici. Kljub temu, da se poškodbe zadnje križne vezi pojavljajo redkeje kot pri sprednji križni vezi, so še vedno pomembne in zahtevajo ustrezno pozornost in zdravljenje.
V Blackbox centru smo pripravili ta članek, da bi vam približali svet poškodb križnih vezi in predstavili naše pristope k rehabilitaciji in prehabilitaciji po takšnih poškodbah.
Križne vezi so trakovi vezivnega tkiva, ki povezujejo stegnenico in golenico v kolenskem sklepu. Te strukture so ključnega pomena za stabilnost in pravilno delovanje kolena.
Poznamo dve križne vezi in sicer sprednjo križno vez in zadnjo križno vez. Skupaj tvorita križ ali obliko črke X znotraj kolenskega sklepa in preprečujeta prekomero translacijo ali premikanje goleni naprej in nazaj glede na stegnenico.
Sprednja križna vez ali ACL je ena od teh dveh križnih vezi. Ima ključno vlogo pri preprečevanju prekomernega premikanja golenice naprej ter pri rotacijski nestabilnosti kolenskega sklepa. Sestavljata jo anteromedialni snop in posterolateralni snop, kar je pomembno vedeti, saj lahko poškodbe teh specifičnih delov vplivajo na zdravljenje.
Zadnja križna vez ali PCL je močnejša in debelejša od sprednje križne vezi. Njena glavna funkcija je preprečevanje pretiranega premika golenice nazaj glede na stegnenico. Nahaja se za sprednjo križno vezjo in poteka od notranje površine stegnenice do zunanje površine
golenice.
Pomembno je razumeti, da so izolirane poškodbe križnih vezi redek pojav. Pogosto poškodbe vključujejo tudi druge strukture kolenskega sklepa, vključno s stranskimi vezi, kot sta medialni in lateralni kolateralni ligament. V primeru poškodbe vseh ligamentov govorimo o dislokaciji kolena.
Ta vrsta poškodbe je zelo pogosta, zlasti v športih, kot so nogomet, smučanje in košarka. Razlog za tovrstne poškodbe v teh športih je, da zahtevajo skoke, doskoke, rotacije kolena in hitre spremembe smeri. Poškodba ACL se najpogosteje zgodi brez neposrednega trka v koleno ali t.i. brez kontaktni mehanizem poškodbe.
Za nastanek poškodbe sta značilna dva položaja:
Hiperekstenzija ali pretirano iztezanje kolena z notranjo rotacijo.
Upogib in zvijanje kolena z zunanjo rotacijo.
Zanimivo je, da so ženske bolj nagnjene k prvotnim poškodbam sprednje križne vezi, medtem ko se moški pogosteje srečujejo s poškodbami sprednje križne vezi po opravljenih operacijah v primerjavi z ženskami.
Dva najpogostejša vzroka za poškodbo zadnje križne vezi sta avtomobilska nesreča, ki predstavljajo 45% primerov in poškodbe v športu, ki so odgovorne za kar 40% poškodb.
Najpogostejši mehanizmi poškodb PCL vključujejo trke v armaturno ploščo (35%) in padce na upognjeno koleno s stopalom v plantarnem upogibu (24%) (Pache idr., 2018). Manj pogosti mehanizmi vključujejo poškodbe zaradi pretirane iztegnjenosti in neposrednih udarcev.
Zavedati se moramo, da diagnoza poškodbe križne vezi je precej odvisna od faze poškodbe. Poškodba je lahko akutna, če se je zgodila pred manj kot 6 tedni, ali kronična, če se je zgodila pred 6 ali več tedni.
Pri fizičnem pregledu je treba upoštevati naslednje dejavnike: (Evans in Nielson, 2023).
Večina bolnikov poroča o nenadnem “poku” ob poškodbi in občutku, da jim je koleno “izmuznilo” izpod nog. Drugi simptomi vključujejo občutljivost v predelu kolena, bolečino, oteklino, omejen ali izgubljen obseg gibanja in težave pri hoji.
V akutni fazi je pregled otežen zaradi bolečin in otekline, vendar je pomembno izvesti določene teste, kot so varus in valgus stresni testi pri iztegnjenem kolenu, kjer preverimo, da ni prišlo do popolne dislokacije kolenskega sklepa.
Drugi testi, ki se običajno izvajajo, vključujejo predalčni fenomen in Lachmanov test za oceno stabilnosti kolena v smeri naprej/nazaj ter pivot shift test za oceno rotacijske nestabilnosti.
Več informacij o izvajanju teh testov je na voljo na naslednjih povezavah:
Bolniki se običajno pritožujejo nad nenadnim pojavom bolečine v zadnjem delu kolena, otekline in nestabilnosti. Pomembna anamneza vključuje mehanizem poškodbe, na primer padec na upognjeno koleno ali nedavno prometno nesrečo. Pri raztrganinah PCL se lahko pojavijo tudi “poki,” kot se pogosto pojavljajo pri raztrganinah ACL.
Tveganje, ki se lahko pojavi pri PCL poškodbah, vključuje raztrganino poplitealne arterije, ki poteka za kolenom. Pomembno je preveriti prisotnost te poškodbe z arteriografijo, ki jo izvedemo pri zdravniku.
Drugi testi, ki se pogosto izvajajo, vključujejo posteriorni predalčni fenomen, aktivacijo mišice kvadriceps in varus/valgus stresne teste.
Več informacij o izvajanju teh testov je na voljo na naslednjih povezavah:
V kolikor ste utrpeli hujšo poškodbo kolenskega sklepa je nujno potreben obisk k zdravniku. Zdravnik izda napotnico na magnetno resonanco, ki je pogosto vključena za potrjevanje poškodbe tako sprednje kot zadnje križne vezi. Rentgensko slikanje nam ne pokaže ali smo si pretrgali križno vez, vendar nam lahko pokaže prisotnost zlomov.
Poznamo še artrografijo, ki spada pod invazivne metode, in velja za zlati standard pri diagnozi sprednje križne vezi. Redko je uporabljena zaradi invazivnosti in zanjo je potrebna anestezija. Zlati standard za diagnozo zadnje križne vezi je najpogosteje uporabljena magnetna resonanca.
Tveganja, ki se lahko pojavijo pri poškodbi križnih vezi so naslednja:
Zavedati se moramo, da poškodba križne vezi pogosto pripelje do zgodnje artroze sklepa, zaradi neenakomernega obremenjevanja določenih delov kolena.
V Blackbox centru upoštevamo vse dejavnike tveganja in se trudimo izvajati postopno in sistematično rehabilitacijo s svojimi varovanci.
Poškodba križne vezi je zahtevna in zahteva temeljito rehabilitacijo za ponovno pridobitev polne funkcionalnosti kolena. V tem poglavju bomo razpravljali o pristopih k rehabilitaciji za poškodbe sprednje križne vezi (ACL) in zadnje križne vezi (PCL).
Zdravljenje križne vezi lahko poteka konservativno ali operativno.
Pri zdravljenju poškodb križnih vezi se odločitev med konservativnim in operativnim pristopom običajno sprejme po posvetovanju z ortopedom. Oglejmo si, kako se ta pristopa razlikujeta glede na poškodbo sprednje križne vezi (ACL) in zadnje križne vezi (PCL).
Konservativno ali neoperativno zdravljenje je pogosto izbrano za posameznike z manjšo potrebo po aktivnosti. Vendar pa se ta pristop običajno ne priporoča pri športnikih in aktivnih posameznikih, saj lahko nestabilnost v kolenu privede do ponovnih poškodb in celo poškodb drugih struktur, kot so meniskusi ali hrustanec. Poleg tega obstaja tveganje za razvoj artroze kolenskega sklepa.
Operativno zdravljenje ACL poškodbe je odvisno od več dejavnikov kot so:
Povzeto po avtorjih Losciale, Zdeb, Ledbetter, Reiman in Sell (2019).
Športniki in mlajši posamezniki se običajno odločijo za operativno zdravljenje, ki vključuje presaditev tkiva.
Ko govorimo o poškodbah zadnje križne vezi, imamo dva glavna pristopa: konservativno in operativno.
Konservativno zdravljenje je običajno izbrano za manjše poškodbe, pri katerih ni znatnega premika golenice in kadar bolnik nima hudih simptomov. To je lahko primerna prva izbira, še posebej, če oseba ne izvaja zahtevnih aktivnosti (Bedi, Musahl in Cowan 2016).
Operativno zdravljenje PCL poškodb je običajno potrebno pri hujših poškodbah, ki vključujejo večji premik golenice ali dodatne poškodbe drugih delov kolena, kot so meniskus, dislokacija kolena ali zlom. Kljub temu pa je pomembno vedeti, da kljub napredku v medicinski tehnologiji še vedno ni dovolj dolgoročnih dokazov, ki bi potrdili dolgoročno uspešnost operativnega zdravljenja (Montgomery, Johnson, McAllister in Petrigliano, 2013).
Odločitev med konservativnim in operativnim zdravljenjem je zato individualna in odvisna od resnosti poškodbe in okoliščin vsakega bolnika.
Rehabilitacija po poškodbi križne vezi je zahteven proces, ki zahteva natančno oceno in pristop. Za več informacij o poteku rehabilitacije se lahko obrnete na našo spletno stran na Blackbox center – Vadba po poškodbah
Poškodbo križne vezi je mogoče preprečiti s sledenjem nekaj preprostim načelom, ki so priporočena tudi s strani avtorjev Sugimoto, Myer, Micheli in Hewett (2015)
V Blackbox centru dosledno sledimo tem smernicam za zmanjšanje tveganja za poškodbo križne vezi. Na ta način omogočamo našim varovancem ohranjanje zdravega kolena in telesa ter podpiramo njihovo fizično dobro počutje.
Vrnitev k aktivnostim po poškodbi križne vezi je individualna in odvisna od posameznika, tudi če imajo podobno poškodbo. Pomembno je razumeti, da poškodba križne vezi pogosto vpliva tudi na druge strukture kolena. Zato je ključno oblikovati načrt rehabilitacije, ki je prilagojen vašim specifičnim ciljem.
Običajno se polna vrnitev k telesni aktivnosti in športu oceni med 6 do 12 meseci po operativni rekonstrukciji, vendar je ta časovni okvir odvisen od napredka pri vadbi ter vrste športa ali aktivnosti, ki se jih posameznik vrača. Vendar pa so nekatere študije pokazale, da lahko traja tudi do 18 mesecev ali več, da postane vsadek popolnoma funkcionalen in integriran. Zgodnja ali prehitra vrnitev k aktivnostim lahko poveča tveganje za ponovno poškodbo in odpoved vsadka.
Prikazana slika spodaj prikazuje okrevanje po fazah po rekonstrukciji križne vezi:
Povzeto po Hussein, 2021.
Po operaciji rekonstrukcije križne vezi sledijo običajno tri faze okrevanja:
Po operaciji poškodbe zadnje križne vezi se običajno izvaja 5-fazni program okrevanja. Pacienti so v prvih 3 dneh po operaciji podprti z ortozo za koleno, nato pa preidejo na dinamično ortozo, imenovano tudi PCL ortoza, ki jo priporočajo nositi neprekinjeno 24 tednov po operaciji. Zadnja ali peta faza okrevanja se pojavi med 25. in 36. tednom. Cilj te faze je vrnitev k aktivnostim, ki ste jih izvajali pred poškodbo.
Rehabilitacija v Blackbox centru poteka na vrhunski ravni. Naše pristope oblikujemo in izvajamo v skladu z najnovejšimi smernicami, kar zagotavlja odlične rezultate okrevanja po poškodbi.
Naša ekipa strokovnjakov, vključno s kineziologi, fizioterapevti in osebnimi trenerji, si prizadeva za najboljše rezultate. Sodelujemo med seboj in se nenehno izobražujemo, da našim varovancem zagotovimo najboljšo možno oskrbo.
Pri nas se posvečamo:
Izbira Blackbox centra pomeni izbiro odličnosti in zavzetosti za vaše popolno okrevanje po poškodbi križne vezi.
S prijavo na e-novice boste v svoj e-nabiralnik prejemali zanimive članke, novice in aktualne ponudbe.
Dunajska cesta 5
1000 Ljubljana
